Gigantski opusi zgodb, strastni zapleti, krvave smrti, fantastična popularnost, varuh volkov in prepoved smrti je le nekaj opisov ameriškega novinarja in pisatelja­ Georgea R. R. Martina, čigar ­megasaga Pesem ledu in ognja je pod televizijskim imenom Igra prestolov očarala na milijone ljudi. Pred kratkim smo dobili v slovenskem prevodu prvi del sage Ogenj in kri, ki se dogaja tristo let pred Igro prestolov.

Najverjetneje ni pisatelja, ki bi ustvarjal pod večjim pritiskom. Potem ko je njegova televizijska saga Igra prestolov, kot se imenuje prva knjiga v seriji, obnorela svet, so bili pričakovanja in zahteve po novih zgodbah in zapletih vse večji. Poleg osnovne zgodbe, ki naj bi bila izdana v sedmih delih, je tu še nekaj predzgodb. Povest Vitez iz sedmih kraljestev je nekakšna predzgodovina Igre prestolov, ki je postavljena v stoletje pred dogodki v Igri prestolov. Ogenj in kri se dogaja kar tristo let prej in je prva v nizu, ki prinaša zgodovino zmajevske rodbine Targaryen. Ta knjiga bo gotovo nekoliko olajšala bralcem neskončno čakanje na šesti del Igre prestolov – Vetrovi zime –, ki ga še piše. Mogoče bo s tem romanom Martin končal sago, seveda če ne bo napisal še sedmega dela Sanje o pomladi, kot je sprva načrtoval.

V ZDA je bilo doslej prodanih več kot 30 milijonov knjig sage Pesem ledu in ognja, prevedli so jo v več kot dvajset jezikov. V slovenščini je pet knjig: Igra prestolov, Spopad kraljev, Vihra mečev, Vranja gostija in Ples z zmaji, te je prevedel Boštjan Gorenc, Ogenj in kri pa Sergej Hvala, ki je vsa imena uskladil s prejšnjim prevajalcem.

Zamisel za zbirko, ki jo je začel pisati leta 1991, je vzel iz angleške državljanske vojne, imenovane vojna vrtnic (1455–1485), ko sta se plemiški rodbini Lancaster in York potegovali za krono.


 

Tristo let pred Igro prestolov

Ogenj in kri zahteva od bralca precej zbranosti, saj se spoprijema s šeststo stranmi podatkov – knjiga spominja bolj na zgodovinsko kroniko kot na roman. Zahodnje je bilo tedaj neenotno kraljestvo, v katerem so bile velike hiše v večnih bojih za nadvlado. Grožnje sosednjih kraljestev je v hipu zamenjal strah pred grbom rdečega troglavega zmaja, ki bruha ogenj, emblema starodavnega targaryenskega rodu iz Valyrije. Čeprav Targaryeni niso bili najmogočnejša hiša tistega časa, je nadmojster Gyldayn, skozi čigar roke je Martin popisal njihova dejanja, porabil gore papirja. Gnale so jih sanje o nadvladi in volja po oblasti, ki se ji ni mogel upreti nihče izmed mogočnežev Zahodnjega.

George R. R. Martin je obiskal Slovenijo junija 2011, ob izidu slovenskega prevoda Vranje gostije. Takrat je povedal, da je to bil prevod njegovega dela v enega od jezikov z najmanj govorci. Razkril je, da je saga nastala po naključju. Leta 1991 je skorajda po desetletju scenarističnega dela za hollywoodske filme in televizijske oddaje imel nekaj mesecev prosto, medtem ko je njegov agent iskal naslednjo zaposlitev. Tako se je lotil pisanja znanstvenofantastične zgodbe. Med pisanjem se mu je utrnila scena fantiča, ki gre gledat obglavljenje, tam pa sreča krvovolke v polet­nem snegu ... Ni sicer vedel, kaj to pomeni, je pa takoj opustil pisanje znanstvenofantastičnega romana ter se lotil fantazijske zgodbe, ki jo je prekinil po približno devetdesetih straneh, ker mu je agent našel delo v Hollywoodu. Pisanje zgodbe je nadaljeval šele leta 1994, kar je zanj nenavadno, saj pravi, da so zgodbe, ki jih ne utegne končati po določenem času, »zombiji«, in se z njimi ne ukvarja več.


 

Nuja po drugačnosti

Pisatelj se kljub svetovni slavi brez težav sprehaja med množico, ne da bi ga nadlegovali. Tako je bilo tudi v Ljubljani. Ob obisku prestolnice smo ga vprašali, zakaj potrebujemo zgodbe o fantazijski preteklosti ali vzporednih svetovih: »verjetno zato, ker smo lačni tujega, eksotičnega. Ljudje bi se radi umaknili iz vsakdanjega življenja, da bi doživeli nekaj drugačnega. Ravno o tem sem razmišljal na letališču v Varšavi, ko sem čakal na let za Ljubljano. Gledal sem množico ljudi, ki so odhajali na letala, in se vprašal, kam gredo. Potujejo poslovno ali za zabavo? Nekateri gotovo zaradi posla, večina pa zaradi počitnic, potovanj, da bi videli piramide, hodili po Velikem kitajskem zidu, jedli hrano, ki je doma ne dobijo, stopili v morje, v katerem še niso stali. To je ta večna človekova želja po dogodivščinah, čudesih in drugačnosti. Po mojem znanstvena fantastika in fantazijska literatura prikličeta ta del, ki obstaja v nas vseh.«

Zaupal nam je tudi, kaj ga je spodbudilo, da se je lotil pisanja sage Pesem ledu in ognja. »Vedno sem imel rad fantazijsko literaturo. Gospodarja prstanov sem prvič prebral pri trinajstih in nato znova vsakih nekaj let. Vedno sem si želel napisati nekaj tako obilnega. Treba je bilo le najti primerno zgodbo, in končno je zgodba našla mene. Sprva sem nameraval napisati le tri dele, zgodba pa je kar naraščala, zdaj naj bi jih bilo sedem.« Presenetilo ga je, ko so mu povedali, da bi radi po njegovih knjigah posneli televizijsko nanizanko. Prepričan je bil, da njegovih knjig ni mogoče prevesti v film. Ko je videl prve posnetke, je bil zadovoljen. Celo pridružil se je ekipi kot svetovalec.