Knjižni poklon Danilu Lokarju
Ajdovski Lokarji: Pisma Prešernovega nagrajenca so zgodovinski dokumenti in vir za hibridne literarne žanre
Odpri galerijo
Drago Sedmak in Ivana Slamič. Foto Lavričeva knjižnica
Ajdovska Lavričeva knjižnica je zaznamovala 100. obletnico konca prve svetovne vojne s knjižno izdajo Ajdovski Lokarji in prva svetovna vojna. Delo je nabor pisem članov družine Lokar med julijem 1914 in novembrom 1918, avtobiografskega romana Danila Lokarja Leto osemnajsto, medtem ko je zgodovinar Drago Sedmak prispeval zgodovinski oris Ajdovščine v omenjenem
V zapuščini pisatelja in Prešernovega nagrajenca se je nabralo tudi 160 pisem, razglednic, dopisnic in zalepk iz vojnega časa, nekatere med njimi je uporabil tudi v omenjenem romanu. Zato je literarno delo obenem zapis o zaledju soške fronte, propadu nekdaj mogočnega cesarstva in prihodu italijanske oblasti. Direktor knjižnice, ki je s podporo občine izdala 650 izvodov knjige, Artur Lipovž je dejal, da si želijo tudi tako ohraniti ime Danila Lokarja, »izjemnega in premalo izpostavljenega pisatelja«, in zbuditi zanimanje za njegova dela. To je po knjigi Tri novele drugo Lokarjevo delo v izdaji Lavričeve knjižnice.
V zgodovinskem poglavju Draga Sedmaka je Ajdovščina opisana na desnem in Šturje na levem bregu Hublja, ki je bil do vojne deželna meja med Kranjsko ter Goriško in Gradiščansko. Ajdovščina je bila takrat pomemben koridor za prevoz vojske in materiala do fronte ter sedež institucij, ki jih je postavila oblast po vstopu Italije v vojno. Mesto je dobilo letališče, oskrbovalno žičnico, veliko bolnišnic in skladišč. Nato so se jeseni leta 1918 skozi Vipavsko dolino umaknile nepreštevne množice in razsute enote velike armade, ki so jih pripadniki narodnega sveta razorožili.
Sledi prispevek Ivane Slamič o družini Lokar, njenih članih, kako in o čem si dopisujejo med letoma 1914 in 1918. Danilo Lokar je tedaj še študiral medicino in spoznaval vzvišenost ter nezaupanje nemško govorečih do drugih narodov. Njen pomembni prispevek h knjigi je literarna študija romana Leto osemnajsto. »Vprašala sem se, kako se v tem delu, ki ga slovstvena zgodovina in literarna kritika uvrščata med avtobiografska dela, osebno, zasebno spreminja v splošno in fikcijo,« je navedla Ivana Slamič.
Nekdanja učiteljica in ravnateljica ajdovske osnovne šole, ki nosi ime po pisatelju, je povedala, da izbor pisem, likov, ki vstopajo v roman, pisateljevo delo, uporaba pisem izhajajo iz potreb oblikovanja zgodbe. »Novejše študije raziskujejo hibridne žanre in Lokarjev roman je prav to: hibridno delo, najprej po obliki (triptih), slogovno in žanrsko. Pisatelju je uspelo preseči avtobiografskost ter napisati roman o zorenju mladega slovenskega intelektualca med prvo svetovno vojno.«
Roman je izšel leta 1960 pri Cankarjevi založbi in bi moral biti glede na letnico izida izhodišče razmišljanj o romanu kot avtobiografiji, je dodala. »Tudi v literarni zgodovini novo preraste staro, zato sem med pisanjem mislila na nujnost neselektivnega literarnega spomina, to je na mesto, ki bi ga pisatelju morali dati tudi mlajši raziskovalci. Zadnji zapis o Lokarju je v literarnozgodovinskem delu nastal leta 2001.«
V zapuščini pisatelja in Prešernovega nagrajenca se je nabralo tudi 160 pisem, razglednic, dopisnic in zalepk iz vojnega časa, nekatere med njimi je uporabil tudi v omenjenem romanu. Zato je literarno delo obenem zapis o zaledju soške fronte, propadu nekdaj mogočnega cesarstva in prihodu italijanske oblasti. Direktor knjižnice, ki je s podporo občine izdala 650 izvodov knjige, Artur Lipovž je dejal, da si želijo tudi tako ohraniti ime Danila Lokarja, »izjemnega in premalo izpostavljenega pisatelja«, in zbuditi zanimanje za njegova dela. To je po knjigi Tri novele drugo Lokarjevo delo v izdaji Lavričeve knjižnice.
Danilo Lokar Foto Nuk
V zgodovinskem poglavju Draga Sedmaka je Ajdovščina opisana na desnem in Šturje na levem bregu Hublja, ki je bil do vojne deželna meja med Kranjsko ter Goriško in Gradiščansko. Ajdovščina je bila takrat pomemben koridor za prevoz vojske in materiala do fronte ter sedež institucij, ki jih je postavila oblast po vstopu Italije v vojno. Mesto je dobilo letališče, oskrbovalno žičnico, veliko bolnišnic in skladišč. Nato so se jeseni leta 1918 skozi Vipavsko dolino umaknile nepreštevne množice in razsute enote velike armade, ki so jih pripadniki narodnega sveta razorožili.
Pisatelj je presegel avtobiografskost
Sledi prispevek Ivane Slamič o družini Lokar, njenih članih, kako in o čem si dopisujejo med letoma 1914 in 1918. Danilo Lokar je tedaj še študiral medicino in spoznaval vzvišenost ter nezaupanje nemško govorečih do drugih narodov. Njen pomembni prispevek h knjigi je literarna študija romana Leto osemnajsto. »Vprašala sem se, kako se v tem delu, ki ga slovstvena zgodovina in literarna kritika uvrščata med avtobiografska dela, osebno, zasebno spreminja v splošno in fikcijo,« je navedla Ivana Slamič.Pismo mami. Foto Lavričeva knjižnica
Nekdanja učiteljica in ravnateljica ajdovske osnovne šole, ki nosi ime po pisatelju, je povedala, da izbor pisem, likov, ki vstopajo v roman, pisateljevo delo, uporaba pisem izhajajo iz potreb oblikovanja zgodbe. »Novejše študije raziskujejo hibridne žanre in Lokarjev roman je prav to: hibridno delo, najprej po obliki (triptih), slogovno in žanrsko. Pisatelju je uspelo preseči avtobiografskost ter napisati roman o zorenju mladega slovenskega intelektualca med prvo svetovno vojno.«
Roman je izšel leta 1960 pri Cankarjevi založbi in bi moral biti glede na letnico izida izhodišče razmišljanj o romanu kot avtobiografiji, je dodala. »Tudi v literarni zgodovini novo preraste staro, zato sem med pisanjem mislila na nujnost neselektivnega literarnega spomina, to je na mesto, ki bi ga pisatelju morali dati tudi mlajši raziskovalci. Zadnji zapis o Lokarju je v literarnozgodovinskem delu nastal leta 2001.«
