Ko najine mostove odplaknejo valovi

Ona je Ajda. Konkretno je zakorakala v petdeseta, tangice tako že tičijo nekje na dnu omare, menopavza je njena nova najboljša prijateljica. Ajda si v resnici sama dela probleme, tudi tam, kjer jih ni. Ker on, Maks, njen mož, prav tako že v zrelih letih, zaradi bolečih kolen podobno težko vstane s kavča.

Starost je – kakor je naravno – ujela oba. Le da jo on za kanček bolj razumno prenaša kot ona. Nato je Ajdi nekega dne dovolj. Njun zakon so (hormonski) valovi spenili za trohico preveč, da bi moža, neodločnega, s kupom napak, ki jo vedno bolj živcirajo, še lahko prenašala. Zato izusti tisto famozno besedo, ki je noben udobno zdresiran moški noče slišati: pavza.

Ajda moža postavi pred vrata in izsili pol leta časa, da se odločita. Bosta poskušala rešiti zakon, se spremenila ali šla vsak svojo pot? Maksu ne preostane drugega, kot da si poišče (začasno) stanovanje, a v nasprotju z ženo, ki kmalu ugotovi, da je bila »pavza« ena njenih največjih življenjskih napak, on naravnost oživi. Zdravo življenje, fitnes, bicepsi in tricepsi cvetijo. Ajda pa …

Petja Rijavec je po Piarovki in Milfi znova napisala zelo berljiv roman. Ravno prav grenak je, da se sleherni od (dolgoletnih) zakoncev vsaj na eni točki najde v njem, in po drugi strani tako sladek, da nenehno upaš na za Ajdo in Maksa srečen konec. Dejstvo je, da staranju nihče ne uide, in tisti, ki nekaj let pred upokojitvijo v želji po krvavo potrebni spremembi tvegajo skok v samsko življenje, so – no, v resnici pogumni.

Rutina je ubila že veliko odnosov, Ajda se tega dobro zaveda, ni pa prav odločna, ko je treba z rutino presekati in ugrizniti v »Ne, ne bom več jedla čipsa. Da, želim si seksa s tabo. Ali lahko končno greva nekam sama?« Zato bom iskrena: skozi ves roman sem bila po večini na Maksovi strani. In nekoliko privoščljiva do Ajde, čeprav sem se (žal) lahko poistovetila z njo, ko je bila na oddelku z nedrčki prisiljena z obešalnika vzeti košarico A, ker drugih pač ne bi mogla napolniti.

Predvidljiva varnost ali pogum za skok v neznano?

Ajda o sebi misli, da točno ve, kaj bi rada, pa je – kot se kasneje izkaže – v resnici Maks tisti, ki mu uspe življenje vsaj približno obrniti na tir, na kakršnem bi rad dočakal starost.

»Pavzo, ki se jima je, ker sta pozabila drug na drugega, dolgo kuhala, je do konca skuhala ona. A jim hkrati presenetljivo zamajala tla pod nogami. S tem pa znova odprla vprašanje: mar ni predvidljiva varnost rutine pravzaprav boljša od nenadnih, nepredvidljivih, šokantnih zasukov? Verjetno je v resničnem življenju najboljša zdrava mešanica obojega – malce zdolgočasenega posedanja pred televizijskim zaslonom, malce adrenalinskih izletov v dvoje, nekaj družinske idile in občasna drobna presenečenja v obliki žgečkljivih predlogov, nenačrtovanih izletov, darilc, romantičnih večerij in kar je še tega. Izbira je neomejena, le odločiti se je treba presekati z ustaljenim urnikom,« je za Delo povedala Petja Rijavec.

Dvotirna pripoved in podiranje tabujev

Avtorici beseda teče. Njen cinični humor nekaterim morda ne bo blizu – meni, če lahko priznam, je. Zelo. Zanimiva je tudi dvotirna pripoved: avtorica zgodbo pripoveduje tako z vidika Ajde kot Maksa. Tako dobimo dober vpogled v to, kako nasprotni spol na iste situacije gleda čisto drugače. Občutek imam, da je želela med drugim poudariti, da si ne znamo brati misli, naša (zakonska) pričakovanja pa so včasih preveč visokoleteča.

»Če bi prikazovala proces staranja samo skozi ženske oči, ne bi bilo enako, verjetno bi bila knjiga kljub temu, da je nabita s humorjem, dolgočasna, klišejska, predvsem pa enostranska. Zato sem se odločila, da se skušam vživeti v kožo moškega in zgodbo peljati izmenično. To je bil izziv, ki me je strašansko zabaval, in dejansko sem se v Maksa lažje vživela kot v Ajdo. Kot lik mi je bil bolj simpatičen, zabaven, lažje sem se poistovetila z njegovimi problemi in reakcijami, kakorkoli nenavadno se to sliši,« je še povedala Rijavčeva.

Dober zakon je garanje, je dejala avtorica in na vprašanje, koliko avtobiografskih prvin je vnesla v Najine valove, dodala: »Priznam, kar nekaj skupnih točk imava. Nekaj je tistih, ki so skupne vsem ženskam v 'naših' letih, kot na primer pretirana samokritičnost pred ogledalom, nekaj pa čisto karakternih. Tudi sama sem na primer tista, ki mora imeti vedno zadnjo besedo, četudi se mi to včasih vrne kot bumerang. Pa nered me grozno moti. In še bi se kaj našlo – vsega pač ne smem povedati. Tisti, ki me poznajo, se bodo ob spoznavanju Ajde gotovo v več delih knjige nasmihali.«

»Ajda in Maks sta samo zgodba …«

Kot v prejšnjih dveh romanih imajo tudi Najini valovi močen erotičen pridih – ker je, kot je dejala avtorica, spolnost del našega življenja. Maksiji, Jožeki, Marjančki (čeprav stavim, da v resnici ni moškega, ki bi si želel za svojega najboljšega prijatelja uporabljati pomanjševalnico – ali pa Maksu tako ni ime po naključju?) so pač radi »koristni« in zaželeni tudi v zrelih letih, če jih ravno ne pokosi brutalno iskren: »Danes ne. Napihnjena sem zaradi pasulja.«

Kup tém torej, ki v slovenski družbi veljajo za tabu in nam jih avtorica spretno potiska pred ogledalo, čeprav sama to zanika: »Ajda in Maks sta samo zgodba, ki se lahko zgodi vsakemu od nas in se mnogim verjetno tudi je. Upam, da je knjiga več kot le zabavno paberkovanje o gubah, kilogramih in vročinskih oblivih; želim si, da bi vsaj koga od tistih, ki so na življenjski prelomnici ali na prelomnici partnerske zveze, spodbudila k razmisleku o tem, kaj v življenju zares šteje.« Rijavčeva se je med vrsticami spopadla s starostjo, pomanjkanjem poželenja v zrelih letih, rutino, ki napade vsak dolgoletni zakon, v neizmerno berljivo zmes vmešala hčerko, ki je nedvomno očetova ljubljenka, pa …

Dovolj. Naj bo dovolj, če toplo priporočim to »poletno« branje, ki bo enako sedlo na dušo (ali skočilo v erotično perilo, kakor vam je ljubše) v dolgih zimskih večerih, ko …. Presodite sami in povejte – upam pa si staviti, da bo Petja Rijavec s to »pavzo« v resnici preprečila razpad kakšnega slovenskega zakona.