Poezija kot jezik zadnje možnosti komunikacije

Krzysztof Siwczyk pravi, da je vse bolj pesnik tišine, ki je močnejša od besed.
Fotografija: Krzysztof Siwczyk (desno) s pesnikom, prevajalcem in prijateljem Primožem Čučnikom na festivalu Izrekanja v Celju. FOTO: LR Photography
Odpri galerijo
Krzysztof Siwczyk (desno) s pesnikom, prevajalcem in prijateljem Primožem Čučnikom na festivalu Izrekanja v Celju. FOTO: LR Photography

Poljski pesnik Krzysztof Siwczyk je bil osrednji gost petega festivala Izrekanja, ki je Celje spet napolnil s poezijo. Siwczyk je avtor šestnajstih pesniških zbirk, več študij o poeziji, v filmu Lecha Majewskega pa je upodobil poljskega pesnika Rafała Wojaczka in bil za vlogo nominiran za nagrado Evropske filmske akademije. Njegova poezija je otožna in skozi leta vse bolj redkobesedna. Na odru se mu je pridružil prijatelj, slovenski pesnik Primož Čučnik, ki je na novo prevedel dvanajst Siwczykovih pesmi.

Je prevedena pesem še vedno ista pesem?

Mislim, da je to zelo pomembno vprašanje o tem, kaj je izgubljeno s prevodom. Ali izgubljamo pomene ali čustva, občutenja. Primož Čučnik je eden najboljših pesnikov v Sloveniji, moj prijatelj je že več kot 25 let in on je nekakšen homo sadness. Všeč mi je ta njegova žalost oziroma otožnost. Najini poetiki sta si blizu, mogoče v preteklosti še bolj kot danes. Zdaj poskušam uporabljati manj besed v pesmih. Po štiridesetem sem postal bolj pesnik tišine.

Poezija ne potrebuje veliko besed.

Absolutno. Mislim, da je tišina močnejša od besed. Včasih sem uporabljal veliko besed v pesmih, ki sem jih pisal kot meditacije. Pozneje pa sem začel pesmi doživljati kot obliko komunikacije s svetom z malo besedami. Na Poljskem imamo tradicijo poezije tišine. Zame je še vedno zelo pomemben Tadeusz Różewicz, ki je našel način, kako opisati svetovno travmo.

image_alt
Kako poezija preneha biti nekaj, kar se bere v tišini

Otožnost v vaših pesmih – ste to vi?

To sem jaz, hkrati pa je to poljska tradicija biti pesnik. Melanholija. Moja prva zbirka je izšla leta 1995, ampak posebna oblika žalosti je bila z mano, še preden sem začel pisati. Živim v Gliwicah, na industrijskem območju. Tovarne, stanje po komunizmu, nekakšna siva žalost je bila prva pokrajina mojega življenja. Mogoče je to vzrok, da so tudi poznejše pesmi ostale otožne. Gre tudi za nekakšno postmodernistično žalost. To ni moja eksistencialna dispozicija, ampak gre bolj za neko obliko konvencije. Še vedno verjamem, da je jezik poezije jezik zadnje možnosti komunikacije med ljudmi. Ta instrument – jezik poezije – ima vedno neko obliko melanholije. Stanje, v katerem smo, namreč ni zabavno. Živimo v svetu, ki je postal zelo žalosten, grozljiva zgodovina se spet ponavlja. Moram biti otožen in moram biti žalosten, ko gledam, kaj se dogaja s svetom. In z mano.

Na festivalu Izrekanja ste bili tudi v drugačni vlogi.

Prosim, ne uporabite besede mentor. (Smeh.) Biti v stiku z mladimi pesniki je vedno dobra priložnost tudi zame. Nisem več mlad, ampak se spominjam, kako sem kot mlad pesnik iskal načine, kako izraziti sebe, čustva … Na tej delavnici sem se spet tako počutil. Kot debitant. Bila je čudovita, izjemna, sveža izkušnja. Mislim, da sem od njih vzel več, kot sem jim morda dal sam. Bil sem kot nekakšen tat, ki bo vzel in uporabil sveže besede. Čeprav njihove besede opisujejo popolnoma drugačen svet, kot ga opisujem jaz, so mladi slovenski pesniki zelo kritični do sveta, ki ga spremljajo. Biti kritik sveta pa je osnovna smer pesnikov v vseh časih.

Krzysztof Siwczyk (desno): »Biti kritik sveta pa je osnovna smer pesnikov v vseh časih.« FOTO: LR Photography
Krzysztof Siwczyk (desno): »Biti kritik sveta pa je osnovna smer pesnikov v vseh časih.« FOTO: LR Photography

Po mnenju umetniškega vodje festivala Kristiana Koželja najboljša poezija poleg slovenske nastaja na Poljskem, Irskem in v ZDA. Se strinjate?

Nekaj resnice je v tem. Na Poljskem imamo še vedno zelo dobro literarno revijo in imamo veliko različnih prevodov. V devetdesetih letih smo bili zelo navdihnjeni s Frankom O'Haro, Johnom Ashberyjem, Jamesom Schuylerjem, torej pesniki newyorške šole. To je bil glavni vir navdiha po grozljivem jeziku osemdesetih na Poljskem. Enak svež navdih smo dobili, denimo, od Tomaža Šalamuna. Hkrati smo dobili vpogled v dva nova jezika. Veliki jezik iz ZDA in mali jezik iz Slovenije. Od nekdaj sem spremljal slovensko poezijo in še zdaleč ne gre za mali, ampak za veliki jezik! Po drugi strani pa poglejmo francosko poezijo, ki je v krizi. Rimbauld, po njem pa nihče več. To je problem velikih ljudi iz preteklosti. Težko jih je preseči. V posebni situaciji so tudi Nemci. Čeprav ne razumem, zakaj je nemška poezija v krizi, ker imajo kar nekaj dobrih pesnikov. Vsekakor ne moremo mimo Hansa Magnusa Enzensbergerja, ki ima že več kot 90 let. Poklical sem ga, ko sem bil umetniški vodja festivala Miłosz v Krakovu. Zelo sem bil živčen, ker se mi je zdelo, da kličem Boga. In Bog mi je povedal, da je prestar, da bi prišel na Poljsko. (Smeh.)

Kako pomembni so festivali za pesnike in javnost?

Po pandemiji je to občutek resničnega življenja. Pred pandemijo sem opazoval starejše, velike festivale, ki so začeli postajati institucija, posel. Izrekanja so še vedno drugačna. Delavnice, odprta klima, brez nekega establišmenta. Po drugi strani pa je bila lani tu Jennifer Clement (do lani predsednica mednarodnega Pena, op. p.), ki je šefica nas vseh, sam sem član Pena na Poljskem. Ko sem dobil vabilo za Izrekanja, sem si mislil, da če je tu gostovala Jennifer Clement, morda to ni mesto zame, ker nisem na tej ravni. (Smeh.) Ampak festivali so zelo pomembni zaradi vzpostavljanja stika. Ne le z besedami in poezijo, ampak tudi s pesniki. To so resnični ljudje z resničnimi problemi. Sam imam enake probleme kot mladi na delavnici. Iščem svoj izraz, svoj jezik. Lahko pa dosežeš točko, ko postajaš profesionalec in se znaš »vesti« na festivalih. Veš, kaj moraš narediti, celo začneš pisati na poseben način, da so pesmi lažje prevedljive, da niso tako avantgardne. Si kot kača med jeziki. Poznam kar nekaj pesnikov, ki delujejo kot obrtniki. Sam nočem biti tak. Hočem biti blizu svojemu idiomu, čeprav ga je težje prevajati.

image_alt
Svoboda izražanja in svoboda medijev sta izhodišče, temelj vednosti

Mora biti pesnik tudi igralec? Sploh na festivalih, kjer sami berete?

Poezija je zelo intimna. Vzamete jo k sebi v posteljo in berete. O poeziji in literaturi nočem razmišljati kot o gledališču. Pesnika pa želim slišati pri povsem naravnem branju. Moja filmska izkušnja je bila nekaj posebnega. Nisem profesionalni igralec, želel pa sem pokazati, da je bil Rafał Wojaczek zelo pomemben pesnik. Dal sem svoje telo, svoj glas brez kakršnih koli igralskih ambicij na razpolago režiserju. Tu sem, uporabi me, delamo nekaj o Wojaczku, ki je bil zame Bog poleg Hansa Magnusa Enzensbergerja. Šlo je za interpretacijo skozi filmski jezik. Na festivalih pa bi morali najti neko avtentičnost, četudi pesnik ne zna, ne zmore prebrati tako popolno kot profesionalni interpret. S tem se spodbujam, ko javno berem, ker sem zelo sramežljiv in takoj postanem zelo živčen. Gledam v svoje besede in ne morem verjeti, da so moje. Je pa to res nekakšen teater. Na Izrekanjih je bila zelo melanholična situacija s Primožem. Ker sem bil blizu svojega prijatelja iz Slovenije in sem se počutil res lepo.

Preberite še:

Komentarji: