Prva po Miri Mihelič

Aksinja Kermauner že leta poučuje slepe in slabovidne otroke, podpisala je prvo slovensko tipno slikanico in letos prejela nagrado desetnica. Zdaj je pred novim izzivom, vodila bo Društvo slovenskih pisateljev (DSP).

Hči pisateljice in profesorice Alenke Goljevšček Kermauner ter literarnega zgodovinarja Tarasa Kermaunerja (starši so našli ime zanjo v romanu Tihi Don Mihaila Šolohova) je leta 1982 diplomirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, naključje pa je hotelo, da jo je po poučevanju na osnovni šoli zaneslo najprej na Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku, pozneje pa so jo zaposlili v Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, kjer so potrebovali profesorico slovenščine in likovnega pouka.

Izpopolnjevala se je na Pedagoški in Defektološki fakulteti v Zagrebu, doktorirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Kljub dolgoletnemu delu s slepimi in slabovidnimi je hotela njihove izkušnjo bolje doživeti ter se pred leti odločila za dva osemdnevna poskusa samovoljne slepote, ki jo je simulirala z neprozornimi smučarskimi očali.

Med njenimi številnimi deli za otroke, mladino in odrasle sta knjigi Kakšne barve je tema? in Tema ni en črn plašč, njena Snežna roža – prva slovenska tipna slikanica – je bila razstavljena kot poseben dosežek za otroke s posebnimi potrebami pri Mednarodni zvezi za mladinsko književnost Ibby na sejmu v Bologni.



 

Gospa Kermauner, koga kot nova predsednica pisateljskega društva poznate v društvu? Dolgo je tega, kar ste se družili s kolegi v znamenitem Šumiju.

Res je dolgo od ljubega Šumija, imam pa veliko stikov, saj sem že drugi mandat predsednica mladinske sekcije DSP. Tudi moji starši so bili dobri prijatelji z marsikom iz starejše generacije književnikov.
 

Skoraj desetletje bo, odkar ste za Delo povedali, da je eden izmed vaših ciljev ponesti tipanko v vsako slovensko knjižnico. Kje smo danes?

Projekt Tipanka v vsako slovensko knjižnico, vrtec, šolo se je prenesel na moje študente na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, ki za izpit izdelujejo tipanke za slepe in slabovidne otroke. Ravnokar smo dobili zbirko tipank v lahko berljivem načinu BraLaTipke s prilagoditvami trinajstih slovenskih pravljic ali zgodb. Žal so te tipanke večidel v enem izvodu. Se je pa za to ogrela založba Miš, ki je založila že dve moji slikanici, Žiga špaget gre v širni svet in Žiga špaget je za punce magnet. Zveza gluhih in naglušnih Slovenije ju je prilagodila tudi slovenskemu znakovnemu jeziku. Načrtujemo nadaljevanje. Torej – eppur si muove!
 

Pobudo za Knjigovanje, osnovnošolski natečaj, ki vabi mlade bralce k izdelavi lutke svojega najljubšega knjižnega junaka, ste pred leti dali prav vi?

Idejo sva dobili z Nino Kokelj in takoj stopili v stik z drugimi organizacijami, ki se ukvarjajo z branjem (Bralno društvo Slovenije, Bralna značka – ZPMS, Slovenska sekcija Ibby). Letos bo že četrti natečaj, epilog bo dobil na knjižnem sejmu. Drugo leto bi razpisala natečaj za najboljšega knjižnega junaka za stalno razstavo na Vrtu pisateljev, ki ga nameravamo obuditi v življenje. Del vrta bi bil posvečen slovenski otroški literaturi.
 

Drži, da vas je k pisanju dnevniških zgodb o Hiacinti Novak zvlekla Bridget Jones?

Drži in ne drži. Zvleklo me je samo življenje in moje grenke, pa tudi zabavne izkušnje, prebiranje knjige o Bridget je bilo bolj povod in izziv. Hotela sem ustvariti različico omenjene junakinje, pa se je kmalu prelevila v avtonomno osebo. Medtem je Hiacinta dozorela in stopila v meno, tabuizirano obdobje ženskega življenja. Pravkar končujem peti roman iz zbirke.
 

Kakšen izziv je bil po svojem romanu napisati prvo slovensko gledališko nanizanko, štiridelni Dosje: Hiacinta Novak?

Ni bilo lahko, saj gledališče zahteva drugačen pristop. Žal mi je, da se te monokomedije ne igrajo, saj so imele z grenko-smešno vsebino kar velik odziv.
 

Kakšen je vaš odziv na pogosta mnenja oziroma tukajšnji domačijski odnos do mladinske književnosti kot zaslužkarske in manjvredne?

Ta odnos je kratko malo nerealen in nespameten, saj če mladih bralcev ne 'naredimo', ne bomo imeli velikih. Žal je kar nekaj otroških knjig nekakovostnih, kar morda ne daje najboljšega vtisa.
 

V Delu ste ste se pred leti predstavili kot zagrizena kolesarka, poznavalka Lorcovega pesniškega opusa in ljubiteljica eksotičnih ter nekoliko mističnih stvari. Je še tako?

Načelno da, je pa čedalje manj časa za kolesarjenje in prebiranje ljubega Lorce. Na vidiku so novi izzivi!