Jadran, kot je nekoč bil

Špageti 29 evrov, juha 11 evrov. Za pločevinko pijače sem plačal 8 evrov. Cene velikega makjata so dosegle že štiri evre.

To je najljubši poletni hobi Slovencev. Sedeti v kampu sredi Istre ali na dubrovniškem Stradunu in nemilostno secirati hrvaške cene. Tudi letos. Ali pa – še posebej letos. Rezultat je vedno isti: Hrvaška je predraga, to ni normalno, ne bomo več šli tja (pa seveda vedno gremo).

Jaz sem letos za hobi raje iskala Jadran, kot je nekoč bil. In ga – ne boste verjeli – tudi našla. In to na otoku, kjer sonce sije 2718 ur na leto. Prehitela sem sezono s predsezono, se namestila v majhnem zalivu: petnajst kilometrov od prvega mesteca, tri kilometre z glavne ceste, navzdol po cesti, za pol Šmarne gore višinske razlike. Kjer je vse tako, kot je bilo. Vključno z vodovodom, ki ga še vedno ni, in cisternami, ki so. Kjer ni treba rezervirati metra plaže z brisačo in glasba ne hrumi iz nobenega zvočnika. Kjer zlahka stopiš na ježka v smaragdni vodi. Kjer sredi vasice z desetimi hišami rastejo najboljši paradižniki na svetu, za apartmajem pa žajbelj, čeprav res ne vem, kaj bi z njim. Kjer zvečer pečejo ribe, ulovljene zgodaj zjutraj, in krompir, pravkar pobran iz zemlje. Kjer hišno vino ne vsebuje dodanega žvepla. Kjer vsi vedo vse o vseh, tudi o tistih na drugi strani otoka. Kjer je največji dogodek dneva prihod jadrnice s sedmimi srednjeletnimi moškimi. Kjer nobena stenska ura ni točna, pa tudi če bi bila, komu mar. Kjer se kava kuha v džezvi in samo v džezvi, ob večerih pa – ob prižganih marlborih – pripovedujejo stare zgodbe. Kjer se vsakega gosta še vedno razveselijo. Če bi vas Slovencev bilo pet milijonov, ne bi potrebovali nikogar drugega, prostodušno rečejo domačini. Enajst jih živi tam vse leto.

Da, to je Jadran, kot je nekoč bil. Ne izdam lokacije, ker si želim, da tak tudi ostane.