Različna jezika, a enaki pisavi: o poeziji in prozi Tanje Božić

Recenzijo dela Tanje Božić je pridal pesnik in filmski ter literarni kritik Tomaž Rode.
Fotografija: Tomaž Rode je študent finančne matematike. FOTO: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Tomaž Rode je študent finančne matematike. FOTO: Voranc Vogel

Nič nenavadnega ni v tem, da mlade pesnike zaposluje odraščanje, da tematizirajo spremembe in da jih spremlja izrazita dojemljivost za gibanje; presenetljivo pa je, kadar so te spremembe umeščene v izdelan pesniški in življenjski prostor. Poezija Tanje Božić je poezija rasti (v pesmi Jabolka beremo: da ne otrdim / paralizirana v iskanju / da se ne posušim v vprašanje), vendar je ta rast opredeljena z odnosom do trenutne konkretnosti, želja ostati v gibanju pa je vezana na partikularno skrb – čas postaja glina / in glina posoda / za jabolka moje mame.

Pri opredelitvi teh določenosti ima bistveno vlogo odnos do družine – domače okolje je izhodišče, točka začetka, glede na katero subjekt meri razdalje: Družinsko drevo / je češnja, / na kateri me oče / uči maternega jezika. V ločnici med maternim jezikom in jezikom zunanjega okolja je ujeta razpetost med izhodišči in smerjo, med naklonjenostjo družinski in osebni zgodovini ter željo po njenem preseganju. Med družinskimi člani izstopa predvsem oče, ki ga vloga v tridelni pesmi Češnja oblikuje v živo osebnost; pesnica se ne omeji na opazovanje njegovega delovanja, temveč mu dovoli lastno voljo. To omenjene pole samo še poudari, poleg tega pa v slogu odpira možnosti za močnejše kontraste in celo za humor, ki se rodi iz teh nasprotij: Spet sem pisala / o tebi, / rečem med lekturo. / Ti kar piši, / mi odgovarja, / saj ne bom prebral.

Pesničin jezik je večinoma naturalističen, predvsem pa prožen in igriv. Takšna raba jezika dovoljuje obrate, besedne igre in naravno pojasnjevanje uporabljenih tujih besed: Učim ga, / grana je veja, / rečem in pokažem / na dele, / ki silijo z lista. / Ampak / granica ni vejica, / temveč meja. Namesto reševanja razumljivosti s pomočjo opomb na dnu strani, ki bi drobile bralčevo pozornost, Tanja Božić iz njih oblikuje pesniški tok. Bistvena za oblikovno plat njene poezije je tudi izrazita pripovednost, snovno gonilo pa so predmeti, osebe in dogodki. Pripovedovalec se skoznje sprehaja, jih popisuje in občasno komentira, vendar jim po večini dopušča lastno življenje; tako je na primer v pesmi Bratje, v kateri je ton določen s tem, da se otroci na dvorišču igrajo vojno. Podobe se hitro menjajo, jezik pa je temu primerno dinamičen: Pred napadom / dogovorjen zvok za strel / tatatatatata / in padec vznak v znak smrti. Vaško dvorišče zaživi zaradi pretočnosti podob in otroškega oponašanja brzostrelke. Poezija Tanje Božić je najmočnejša, kadar osebam in situacijam pesniške pokrajine dovoljuje, da zacvetijo, pripovedovalcu in z njim bralcu pa omogoča, da razvije živ odnos do pisanega; ta odnos nam pogled razširja onkraj tega, kar je v podobah partikularnega. Tako je z igro iz pesmi Bratje, ki skozi subjektove oči preseže otroško nedolžnost – spoznanje pripovedovalke, ki pravi: sem dojela pravila igre / Nema rata / dok ne digne ruke / brat na / bratatatatata, ni več omejeno na opisano dvorišče.

image_alt
Tanja Božić: vezi družine in jezika


Nasprotno učinkujejo verzi, v katerih pripoved deluje kot sredstvo za poantiranje ali v katerih je čutiti, da nas stilizacija oddaljuje od istovetnosti z opisanim. Tako je v pesmi Jagode, v kateri Tanja Božić opisuje, da je babica smrt moža objokovala zato, / ker si je dušo / zmeraj razkuževal / le z rakijo, / nikoli s sveto vodo, / bog pa ima dober / čut za voh. Čeprav je podoba boga, ki izvoha ukano starca, humorna in izvirna, polaganje teh besed v babičina usta duši njeno prisotnost v pesmi. Podobna težava se pojavi v pesmi, ki se začne z verzoma Iz strahu ne plešemo z ljudmi / s katerimi si želimo plesati, saj izkušnje neprisotnosti ne naveže na nič resnično oprijemljivega. Konkretizacije, kot so pozdravljamo ljudi, odvrnemo pogled in umiramo / za kroničnimi napadi povprečnosti, mestoma delujejo nedomišljeno, kot da so samo gradniki, ki brez lastne moči zapolnijo prostor med prvima verzoma in zaključkom pesmi.

Kadar se prepusti življenju specifične zgodbe, je Tanja Božić izjemna pripovedovalka, zato ne preseneča, da se uspešno loteva tudi kratke proze. V kratki zgodbi Striženje lahko zasledimo podobne poudarke kakor v njeni poeziji – tri sestre morajo na smrt bolni mami posredovati novico, da so prodale njene ovce. Skozi ta dogodek avtorica raziskuje odnos sester do otroštva, doma in tujine, kamor je dve zanesla življenjska pot.

Velik talent je v pisanju Tanje Božić videti predvsem tam, kjer posameznim elementom ne moremo prehitro določiti jasnega namena; na teh mestih nas njene pesmi presenečajo, nasmejijo in zbadajo. Njen pripovedni slog se nas najbolj dotakne, kadar subjekt preseže golo opazovanje in bralcu hkrati omogoči lastno doživljanje pripovedi. Zaradi iskrivosti njenega jezika in bistrosti njenega pogleda pri pisanju Tanje Božić ne moremo govoriti samo o potencialu, saj na teh področjih že danes deluje zrelo. Kljub temu se lahko veselimo njene pisateljske rasti, ko bo še poglobila razmerje med pripovedjo in pripovedovalcem, bogat pesniški prostor, v katerem deluje, se bo s tem še bolj odprl bralcu.

-----
Tomaž Rode je študent finančne matematike. V okviru festivala Pranger je leta 2018 prejel nagrado mlada kritika. Svoje pesmi in kritike objavlja na portalih LUD Literatura, Koridor in AirBeletrina.

Preberite še:

Komentarji: