V nadaljevanju preberite:
V odnosu med Zagrebom in Beogradom se je znova vnel spor, ki so ga tokrat zakuhali v Beogradu s sprejetjem zakona o kulturni dediščini. V njem so si, kot zatrjujejo jezni hrvaški kulturniki, Srbi zavestno prisvojili dubrovniško književnost, z dramatikom Marinom Držičem in pesnikom Ivanom Gundulićem na čelu. Za povrhu pa je tudi spor glede Nikole Tesle še vedno vroč.
Najprej je glas povzdignila polovica Hrvaške, ko so v Matici srpski objavili knjigo dramskih del Marina Držića v zbirki Deset stoletij srbske književnosti in vse skupaj pospremili z vabilom: »Marin Držić končno v cirilici.« Potem so se razjezili v Srbiji, ko so Hrvati v svet razposlali novico (že najmanj milijontič), da je Nikola Tesla Hrvat.
Zdaj je začel v Srbiji veljati zakon o kulturni dediščini, po katerem je postala dubrovniška književnost, vključno z Marinom Držićem in Ivanom Gundulićem, skupna srbska in hrvaška dediščina. Kaj hujšega za nacionalno preozaveščene kulturnike in še nekatere na Hrvaškem, kjer so nemudoma začeli braniti »slovita Hrvata« kot svojo zasebno lastnino. »Kot da bi bila kos bele tehnike, ki jim jo hoče ukrasti pohlepen sosed,« je pred časom zapisal publicist Miljenko Jergović. Zatorej ni nič nenavadnega, da je na primer v hrvaški izdaji spletne Wikipedije Držić opisan kot »hrvaški književnik in najpomembnejši predstavnik hrvaške renesančne književnosti«, v srbski, cirilični različici pa kot »srbski dramaturg rimskokatoliške veroizpovedi«.
Ivan Gundulić, ki velja za največjega hrvaškega baročnega pesnika in poleg Držića za osrednjo osebnost starejše hrvaške književnosti, bo na hrvaški kuni le še do uvedbe evra. V Novem Beogradu pa ena od osnovnih šol že od leta 1951 nosi njegovo ime. Kot piše na spletni strani, je poimenovana po enem od »znanih pesnikov srbskega porekla v Dubrovniški republiki«. FOTO: D. V.
Štiristo let po smrti
In tako sta Marin Držić 455 let, Ivan Gundulić pa 384 let po smrti vnovič v središču pozornosti hrvaške in srbske javnosti. Vendar na žalost ne zaradi svojih številnih prispevkov in del, temveč zaradi razprav o tem, kateremu korpusu njuna dela pripadajo. »Če bi bil Gundulić še živ, bi najbrž tako kot za časa življenja spet zapisal marsikaj o nečimrnosti tega sveta,« je dejal visoki uradnik hrvaškega kulturnega ministrstva.
Neuradno je slišati, da hrvaški ministrstvi za kulturo in za zunanje zadeve že pripravljata uradni odgovor na početje Srbije oziroma na »lastninjenje Marina Držića in Ivana Gundulića«.
Je pa te dni hrvaški evropski poslanec v parlamentu EU Karlo Ressle (HDZ/EPP) od evropske komisije zahteval, naj se izreče »o še enem prilaščanju hrvaške kulturne dediščine in tudi sprejetju zakona o kulturni dediščini«. S primerom je seznanil tudi Olivéra Várhelyia, komisarja EU za širitev, in Mariyo Gabriel, komisarko za kulturo. »Gre za zloben in nesramen korak v hibridni različici politike Srbije iz devetdesetih let prejšnjega stoletja do sosed,« je še zapisalRessler.
To, da sta zdaj v ospredje stopila književnika Marin Držić in Ivan Gundulić, še ne pomeni, da je dogajanje na drugih frontah med Hrvaško in Srbijo, ki obe tako radi pred javnostjo zatrjujeta, da sta odločni zagovornici dobrih sosedskih odnosov, pozabljeno. Ena vroča fronta je zagotovo povezana s posvetitvijo pokojnega hrvaškega kardinala Alojzija Stepinca. Na kratko: Hrvaška komaj čaka, da papež Frančišek razglasi za svetega kardinala blaženega Alojzija Stepinca, Srbija, s tamkajšnjo pravoslavno cerkvijo vred, pa temu odločno nasprotuje. Papež Frančišek se ne postavlja na nobeno stran. Tudi pokojni izumitelj Nikola Tesla razburja strasti pri obojih. Vse bolj pa postaja jasno, da »streljanje« z enega brega na drugega in obratno še dolgo ne bo pojenjalo.
Doprsni kip Marina Držića na enem od dubrovniških razstavišč. FOTO: Tonči Plazibat/Cropix
