»Ko na odru spregovori Boris, spregovori Življenje samo«
Boris Cavazza: Njegovih prvih osemdeset let v Drami.
Odpri galerijo
Njegova žena Ksenija Benedetti pravi, da v Borisu živijo različni bogovi. Foto Peter Uhan
Česa se najprej spomni, ko se ozre nazaj, sem ga vprašala. Večkrat že prej, tudi zdaj, ko mu njegovi kolegi pripravljajo veliko predstavo ob praznovanju osemdesetletnice. Je to trenutek iz otroštva, podobe vojne? Prva filmska magija v kinu v Milanu? Prvi stik z morjem? Prvi udarec, prva ljubezen, prva nevihta na ladijski liniji Teksas–Reka?
»Kaj pa vem,« pravi zdaj, z vedno tako mladostnim nasmeškom, ki me vsakič znova začudi. »Veliko je podob, veliko prelomnih točk, veliko je tega. Večkrat sem že rekel, da sem na morju doživel tisto, kar so nekateri igralci rekli, da so doživeli na odru. Biti Bog. In biti zadnja smet, ki jo vihar pomete s palube. Gotovo je vse to, kar sem doživel, vplivalo name tudi kot na igralca, ustvarjalca, vse to je v meni, vse to je del tega, kar sem, zasebno in na odru.«
Zanimivo, da ni dolgo razmišljal o filmski igri, je rad rekel, gnalo ga je v življenje, v avanturo, v vonj pristanišč sveta, kljubovanje dvanajstmetrskim valovom v viharju, gnala ga je strast, sla po življenju.
»Vsi me zadnje čase silijo, naj se ponovno ozrem nazaj, dovolj je bilo enkrat,« pravi, »a če se že moram oprijeti te osemdesetletnice, je bilo vse skupaj veliko presenečenje,« se naveže na družinsko slavje v ljubljanski gostilni As. »Vedel sem, da Ksenija nekaj pripravlja, a rečeno je bilo, da bomo praznovali v najožjem družinskem krogu, potem pa me je, ko sem vstopil v As, tam pričakala množica ljudi, več kot petdeset ljudi z dvignjenimi kozarci, ki so peli Vse najboljše … Bil sem še rahlo nebogljen zaradi bolezni in me je vse skupaj še bolj šokiralo,« se smeje.
Komaj si je opomogel od tega rojstnodnevnega slavja, že mu v Drami pripravljajo novo. »Tudi tukaj ne vem, kaj me čaka. Pred dnevi me je poklicala Valerija Cokan, da v Kinoteki pripravljajo še tretje, filmsko praznovanje. Ne vem, kaj naj rečem. Lepo je občutiti, da nekomu nekaj pomeniš.«
Nekdanji boksar, ki je na željo Vitomila Zupana bral poezijo v ringu, morjeplovec, ki je preživljal viharje in bral Alberta Camusa in Hemingwaya, kot da bi slutil, da bo njegova življenjska sila njegovo pot zapeljala v smer, da bo lahko odživel cel kup življenj hkrati ali eno za drugim – sploh na odru. »Boris Cavazza se je kalil kot jeklo v trdih preizkušnjah surovega in viharnega življenja. Njegova titanska moč je posledica vulkanske energije, a tudi velikih bojev in neizprosnih spopadov s svetom in samim seboj,« je leta 1992, ko je prejel Borštnikov prstan, zapisal njegov kolega, prijatelj Dušan Jovanović.
Njegova soproga Ksenija Benedetti je bila zdaj, ob osemdesetletnici, prav tako poetična. »V Borisu živijo različni bogovi, zagotovo tudi Zevs, Pozejdon, Apolon, Ares in Dioniz. Vsak ob svojem času in včasih vsi skupaj.«
Prvih osemdeset let je naslov koncerta, predstave, nekakšnega kolaža ljubezni, glasbe, skečev, smeha, s katerim se bodo igralci oziroma celoten ansambel Drame poklonil igralcu in režiserju, ki je tako močno zaznamoval tudi ljubljansko Dramo z vlogami, tudi režijami; in sploh med letoma 1967 in 2014 ustvaril številne izjemne vloge.
»V resnici, ko se ozreš nazaj na svoje vloge, vidiš, da jih je pet, morda šest, ki so bile ključne, ki štrlijo ven med vsemi vlogami, ki si jih naredil. Vse drugo je priloga h glavni jedi,« je rekel zdaj za Delo.
Gotovo je med njimi vloga Georgija v Jovanovićevi drami Osvoboditev Skopja, pa Scapinove zvijače, Stavrogin v Besih, Doktor v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku, Danton v Dantonovi smrti … »Ravno ko sem upal, da bom še kaj naredil, sem v gledališču v Beogradu dobil vlogo starega Glembaja v Krleževi drami,« pravi napol v šali.
Dmitrij Karamazov je bila prva vloga, ki se je je lotil po metodi Stanislavskega, takrat, ko je Janez Vajevec prišel iz studia Leeja Strassberga. Tudi general v Begu Bulgakova je ena tistih, pri kateri je intimno začutil, da je treba način igranja preusmeriti – in prilagoditi sebi. Številni igralci, med njimi Silva Čušin, Saša Pavček, Jurij Zrnec, so rekli, da je bilo delo s Cavazzo kot režiserjem nekaj izjemnega tudi zato, ker jim je prenesel dragocena znanja o igri. Sploh to, kako je treba obvladati silovite emocije tako, kot bi priprl pokrovko na loncu, v katerem vre voda. Kako je treba doživljati, čustvovati, trpeti, žalovati – navznoter –, ker šele takrat pride do izraza čista emocija. Ta njegova neznosna lahkost igranja, pravi z nasmeškom Silva Čušin. »Pri igri so stvari že napisane, pravi o igri Boris sam. Z napisanim se boriš in oblikuješ kot glino. Kiparju to uspe z gnetenjem, klesanjem, ti pa gneteš in klešeš po sebi. Brez metaforike, zares. Režije sem se lotil iz čiste radovednosti,« pravi Cavazza. »Hotel sem vedeti, kako je biti na drugi strani. Igralski metje je drugačen od režiserjevega, že to, da mora igralec tridesetkrat, petdesetkrat, stokrat odigrati predstavo, režiser pa po premieri lahko odide v novo gledališče, ustvarjat nov svet z drugimi. Čeprav sem rad hodil na svoje predstave. Igralci so hvaležni, da te zanima, kar si naredil. Da še vedno dihaš z njimi.«
Nocoj se bo tako na odru ljubljanske Drame zvrstil karneval gledališke umetnosti, nastopal bo bend SNG Drama z duhovitim naslovom D Drams (Jurij Zrnec, Bojan Emeršič, Matija Rozman in Jože Šalej), ki mu bodo z glasovi pritegnili tudi drugi igralci in igralke. Nastopili bodo tudi Janez Bončina - Benč, Borisov dolgoletni prijatelj in sosed, s katerim še vedno skoraj vsak teden spijeta kavo v kavarni Platana pod njegovim domom na Kongresnem trgu. Borisu se bodo poklonili tudi duo Pliš, trubadur Iztok Mlakar, glas bossa nove in profesor francoskega jezika Primož Vitez ter Svetlana Makarovič, ki je bila prav tako del boemske, ustvarjalne družbe igralcev, pesnikov in glasbenikov konec šestdesetih in začetek sedemdesetih, ki ga je oblikovala.
Del predstave bodo tudi izjave ustvarjalcev in umetnikov, ki so, kot pravijo, imeli srečo, da so en del ustvarjalnega življenja preživeli v stiku z njim in se lahko učili od njega. Med njimi Saša Pavček (Cavazza je med drugim režiral njeno uspešnico, monokomedijo Bužec on, bušca jaz, igralka Marijana Brecelj, njegova dolgoletna prijateljica, poleg odra ju povezuje tudi Cerkniško jezero oziroma Notranjska, kjer je Marjanin dom, Boris pa je z družino tam preživljal konce tedna in poletja. Tudi Dare Valič, ki je bil njegov iniciator v svet igre, prav on ga je, do takrat pomorščaka ter študenta angleščine in francoščine, na barki v zalivu v Piranu pripravljal na sprejemne izpite za AGRFT, in to z Antonijevim monologom iz Shakespearove drame Julij Cezar.
»Pri nas v Drami je v navadi, da se poklonimo gledališkim kolegom in idolom,« pravi Jurij Zrnec, ki je z ravnateljem Igorjem Samoborjem in Bojanom Emeršičem nekakšen motor in rdeča nit predstave. »To, da je to prav Boris, ki je tudi moj igralski oče, je dodatno veselje, saj imamo možnost, da igralci odpiramo še druge svoje registre, od pevskih nastopov, skečev in videa. »Drama dream team, rečem jaz temu,« pravi Zrnec, ki je z Bojanom Emeršičem še v zadnjih »finesah« in pripravah za večerno predstavo. Z Emeršičem bosta tradicionalno sedela v loži, kot dva nergava starčka, ki z obliko črnega humorja komentirata dogajanje na odru. Vmes bo tudi sam nekajkrat sestopil z balkona in s partnerico Aleksandro Ilijevski (Pliš) zapel skladbo Besede, besede.
»Življenja, ki ga je živel Boris Cavazza, bi se velika večina ljudi ustrašila in pred njim brezglavo zbežala,« je pred osmimi leti ob izidu biografskega romana Cavazza napisal Goran Vojnović. »Boris si po vseh teh letih drzne obrniti se nazaj in se svojemu življenju zazreti naravnost v oči. Še več, on si upa to življenje še naprej živeti.«
Tu dodajam, da si ga upa živeti z nezmanjšano strastjo, silovito strastjo in radovednostjo. Kljub temu, da je v začetku novembra lani doživel težko preizkušnjo, je preživel in se zavihtel nazaj v sedlo življenja. Nocoj bo tako še eno praznovanje, v nizu mnogih, še ena čudovita predstava, v kateri bo najverjetneje tudi sam stopil na oder. Tam si ga še vedno želimo in upamo, da njegova zadnja predstava v ljubljanski Drami Diracov akord ne bo zadnja in da bo sebi in nam še omogočil užitek vrhunske igre. Kot je rekel režiser Diracovega akorda Matej Filipčič: »Ko na odru spregovori Boris, spregovori Življenje samo. In ko spregovori Življenje, ni prostora za dvom in nerazumevanje. Preprosto mu verjameš in ga začutiš.«
»Kaj pa vem,« pravi zdaj, z vedno tako mladostnim nasmeškom, ki me vsakič znova začudi. »Veliko je podob, veliko prelomnih točk, veliko je tega. Večkrat sem že rekel, da sem na morju doživel tisto, kar so nekateri igralci rekli, da so doživeli na odru. Biti Bog. In biti zadnja smet, ki jo vihar pomete s palube. Gotovo je vse to, kar sem doživel, vplivalo name tudi kot na igralca, ustvarjalca, vse to je v meni, vse to je del tega, kar sem, zasebno in na odru.«
Zanimivo, da ni dolgo razmišljal o filmski igri, je rad rekel, gnalo ga je v življenje, v avanturo, v vonj pristanišč sveta, kljubovanje dvanajstmetrskim valovom v viharju, gnala ga je strast, sla po življenju.
Vse najboljše ...
»Vsi me zadnje čase silijo, naj se ponovno ozrem nazaj, dovolj je bilo enkrat,« pravi, »a če se že moram oprijeti te osemdesetletnice, je bilo vse skupaj veliko presenečenje,« se naveže na družinsko slavje v ljubljanski gostilni As. »Vedel sem, da Ksenija nekaj pripravlja, a rečeno je bilo, da bomo praznovali v najožjem družinskem krogu, potem pa me je, ko sem vstopil v As, tam pričakala množica ljudi, več kot petdeset ljudi z dvignjenimi kozarci, ki so peli Vse najboljše … Bil sem še rahlo nebogljen zaradi bolezni in me je vse skupaj še bolj šokiralo,« se smeje.
Komaj si je opomogel od tega rojstnodnevnega slavja, že mu v Drami pripravljajo novo. »Tudi tukaj ne vem, kaj me čaka. Pred dnevi me je poklicala Valerija Cokan, da v Kinoteki pripravljajo še tretje, filmsko praznovanje. Ne vem, kaj naj rečem. Lepo je občutiti, da nekomu nekaj pomeniš.«
Boris, Milena, Radko, 2013 Foto Peter Uhan
Kup življenj
Nekdanji boksar, ki je na željo Vitomila Zupana bral poezijo v ringu, morjeplovec, ki je preživljal viharje in bral Alberta Camusa in Hemingwaya, kot da bi slutil, da bo njegova življenjska sila njegovo pot zapeljala v smer, da bo lahko odživel cel kup življenj hkrati ali eno za drugim – sploh na odru. »Boris Cavazza se je kalil kot jeklo v trdih preizkušnjah surovega in viharnega življenja. Njegova titanska moč je posledica vulkanske energije, a tudi velikih bojev in neizprosnih spopadov s svetom in samim seboj,« je leta 1992, ko je prejel Borštnikov prstan, zapisal njegov kolega, prijatelj Dušan Jovanović.
Njegova soproga Ksenija Benedetti je bila zdaj, ob osemdesetletnici, prav tako poetična. »V Borisu živijo različni bogovi, zagotovo tudi Zevs, Pozejdon, Apolon, Ares in Dioniz. Vsak ob svojem času in včasih vsi skupaj.«
Cela drama
Prvih osemdeset let je naslov koncerta, predstave, nekakšnega kolaža ljubezni, glasbe, skečev, smeha, s katerim se bodo igralci oziroma celoten ansambel Drame poklonil igralcu in režiserju, ki je tako močno zaznamoval tudi ljubljansko Dramo z vlogami, tudi režijami; in sploh med letoma 1967 in 2014 ustvaril številne izjemne vloge.
»V resnici, ko se ozreš nazaj na svoje vloge, vidiš, da jih je pet, morda šest, ki so bile ključne, ki štrlijo ven med vsemi vlogami, ki si jih naredil. Vse drugo je priloga h glavni jedi,« je rekel zdaj za Delo.
Gotovo je med njimi vloga Georgija v Jovanovićevi drami Osvoboditev Skopja, pa Scapinove zvijače, Stavrogin v Besih, Doktor v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku, Danton v Dantonovi smrti … »Ravno ko sem upal, da bom še kaj naredil, sem v gledališču v Beogradu dobil vlogo starega Glembaja v Krleževi drami,« pravi napol v šali.
Samorog, 1992 Foto Tone Stojko
Dmitrij Karamazov je bila prva vloga, ki se je je lotil po metodi Stanislavskega, takrat, ko je Janez Vajevec prišel iz studia Leeja Strassberga. Tudi general v Begu Bulgakova je ena tistih, pri kateri je intimno začutil, da je treba način igranja preusmeriti – in prilagoditi sebi. Številni igralci, med njimi Silva Čušin, Saša Pavček, Jurij Zrnec, so rekli, da je bilo delo s Cavazzo kot režiserjem nekaj izjemnega tudi zato, ker jim je prenesel dragocena znanja o igri. Sploh to, kako je treba obvladati silovite emocije tako, kot bi priprl pokrovko na loncu, v katerem vre voda. Kako je treba doživljati, čustvovati, trpeti, žalovati – navznoter –, ker šele takrat pride do izraza čista emocija. Ta njegova neznosna lahkost igranja, pravi z nasmeškom Silva Čušin. »Pri igri so stvari že napisane, pravi o igri Boris sam. Z napisanim se boriš in oblikuješ kot glino. Kiparju to uspe z gnetenjem, klesanjem, ti pa gneteš in klešeš po sebi. Brez metaforike, zares. Režije sem se lotil iz čiste radovednosti,« pravi Cavazza. »Hotel sem vedeti, kako je biti na drugi strani. Igralski metje je drugačen od režiserjevega, že to, da mora igralec tridesetkrat, petdesetkrat, stokrat odigrati predstavo, režiser pa po premieri lahko odide v novo gledališče, ustvarjat nov svet z drugimi. Čeprav sem rad hodil na svoje predstave. Igralci so hvaležni, da te zanima, kar si naredil. Da še vedno dihaš z njimi.«
Prvih osemdeset let
Nocoj se bo tako na odru ljubljanske Drame zvrstil karneval gledališke umetnosti, nastopal bo bend SNG Drama z duhovitim naslovom D Drams (Jurij Zrnec, Bojan Emeršič, Matija Rozman in Jože Šalej), ki mu bodo z glasovi pritegnili tudi drugi igralci in igralke. Nastopili bodo tudi Janez Bončina - Benč, Borisov dolgoletni prijatelj in sosed, s katerim še vedno skoraj vsak teden spijeta kavo v kavarni Platana pod njegovim domom na Kongresnem trgu. Borisu se bodo poklonili tudi duo Pliš, trubadur Iztok Mlakar, glas bossa nove in profesor francoskega jezika Primož Vitez ter Svetlana Makarovič, ki je bila prav tako del boemske, ustvarjalne družbe igralcev, pesnikov in glasbenikov konec šestdesetih in začetek sedemdesetih, ki ga je oblikovala.
Del predstave bodo tudi izjave ustvarjalcev in umetnikov, ki so, kot pravijo, imeli srečo, da so en del ustvarjalnega življenja preživeli v stiku z njim in se lahko učili od njega. Med njimi Saša Pavček (Cavazza je med drugim režiral njeno uspešnico, monokomedijo Bužec on, bušca jaz, igralka Marijana Brecelj, njegova dolgoletna prijateljica, poleg odra ju povezuje tudi Cerkniško jezero oziroma Notranjska, kjer je Marjanin dom, Boris pa je z družino tam preživljal konce tedna in poletja. Tudi Dare Valič, ki je bil njegov iniciator v svet igre, prav on ga je, do takrat pomorščaka ter študenta angleščine in francoščine, na barki v zalivu v Piranu pripravljal na sprejemne izpite za AGRFT, in to z Antonijevim monologom iz Shakespearove drame Julij Cezar.
Diracov akord, 2018 Foto Peter Uhan
»Pri nas v Drami je v navadi, da se poklonimo gledališkim kolegom in idolom,« pravi Jurij Zrnec, ki je z ravnateljem Igorjem Samoborjem in Bojanom Emeršičem nekakšen motor in rdeča nit predstave. »To, da je to prav Boris, ki je tudi moj igralski oče, je dodatno veselje, saj imamo možnost, da igralci odpiramo še druge svoje registre, od pevskih nastopov, skečev in videa. »Drama dream team, rečem jaz temu,« pravi Zrnec, ki je z Bojanom Emeršičem še v zadnjih »finesah« in pripravah za večerno predstavo. Z Emeršičem bosta tradicionalno sedela v loži, kot dva nergava starčka, ki z obliko črnega humorja komentirata dogajanje na odru. Vmes bo tudi sam nekajkrat sestopil z balkona in s partnerico Aleksandro Ilijevski (Pliš) zapel skladbo Besede, besede.
»Preprosto mu verjameš in ga začutiš«
»Življenja, ki ga je živel Boris Cavazza, bi se velika večina ljudi ustrašila in pred njim brezglavo zbežala,« je pred osmimi leti ob izidu biografskega romana Cavazza napisal Goran Vojnović. »Boris si po vseh teh letih drzne obrniti se nazaj in se svojemu življenju zazreti naravnost v oči. Še več, on si upa to življenje še naprej živeti.«
Tu dodajam, da si ga upa živeti z nezmanjšano strastjo, silovito strastjo in radovednostjo. Kljub temu, da je v začetku novembra lani doživel težko preizkušnjo, je preživel in se zavihtel nazaj v sedlo življenja. Nocoj bo tako še eno praznovanje, v nizu mnogih, še ena čudovita predstava, v kateri bo najverjetneje tudi sam stopil na oder. Tam si ga še vedno želimo in upamo, da njegova zadnja predstava v ljubljanski Drami Diracov akord ne bo zadnja in da bo sebi in nam še omogočil užitek vrhunske igre. Kot je rekel režiser Diracovega akorda Matej Filipčič: »Ko na odru spregovori Boris, spregovori Življenje samo. In ko spregovori Življenje, ni prostora za dvom in nerazumevanje. Preprosto mu verjameš in ga začutiš.«
Nagrade
Boris Cavazza je za ustvarjanje doma in v tujini prejel 40 nagrad, priznanj, odličij in odlikovanj, med drugimi Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada, Borštnikov prstan, štiri Borštnikove nagrade za igro, nagrado občinstva Borštnikovega srečanja in Borštnikovo odličje. Je prejemnik Severjeve nagrade, dveh Sterijevih nagrad, dveh zlatih lovorjevih vencev festivala Mess, Župančičeve nagrade, vesne, tantadruja za življenjsko delo in berta za življenjsko delo na področju filmske igre; bil je žlahtni režiser in dvakrat žlahtni komedijant na Dnevih komedije v Celju. Lani mu je predsednik republike podelil najvišje državno odlikovanje, zlati red za zasluge za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je v zadnjih petih desetletjih zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor.
Boris Cavazza je za ustvarjanje doma in v tujini prejel 40 nagrad, priznanj, odličij in odlikovanj, med drugimi Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada, Borštnikov prstan, štiri Borštnikove nagrade za igro, nagrado občinstva Borštnikovega srečanja in Borštnikovo odličje. Je prejemnik Severjeve nagrade, dveh Sterijevih nagrad, dveh zlatih lovorjevih vencev festivala Mess, Župančičeve nagrade, vesne, tantadruja za življenjsko delo in berta za življenjsko delo na področju filmske igre; bil je žlahtni režiser in dvakrat žlahtni komedijant na Dnevih komedije v Celju. Lani mu je predsednik republike podelil najvišje državno odlikovanje, zlati red za zasluge za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je v zadnjih petih desetletjih zaznamoval slovenski gledališki in filmski prostor.
