Boris Paternu (1926–2021)
Ob smrti prešernoslovca akad. Borisa Paternuja se je smiselno spomniti Prešernove misli, da človek sicer premine, ne pa človeštvo; in z njim ostaja vse, kar storimo zanj. Boris Paternu je postoril osupljivo veliko; ne le kot slovenist, marveč tudi kot prepričan humanist, kulturnik in Slovenec. Za njim zato ostaja bleščeč spomin.
Bilo bi skoraj nedostojno, če bi zdaj, ob koncu njegove življenjske poti, samo prepisovali njegovo bibliografijo in ponavljali življenjepis. Tudi preveč je vsega – o univerzi, o jeziku, o slovenščini na visokih šolah, o slovenstvu, o naši književnosti, še posebej Prešernu in vsem drugem – tega se je v njegovem skoraj sto let dolgem življenju nabralo osupljivo veliko; navsezadnje je tudi živel v času, ki je kar naprej zahteval opredeljevanje. Zato naj ob koncu njegove življenjske poti nekoliko podrobneje in z vso spoštljivostjo spomnim le na troje njegovih dejanj, ki se zdijo najpomembnejša.
Najprej prenavljanje literarne vede. — Ko je Paternu v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel na ljubljanski univerzi kot asistent za zgodovino slovenske književnosti akademsko kariero, je v vedi še zmeraj vztrajalo podatkovno zbiralništvo, podprto s pozitivistično filozofijo po načelu maximum in minimo, največ v najmanjšem; zbirala so se dejstva daleč naokrog besedne umetnine, zelo malo pa so se ukvarjali z njo samo. Morda po svoje Ivan Prijatelj, ki pa je sredi tridesetih let omagal, občasno Anton Slodnjak in še kdo. — Anton Ocvirk je iz Pariza kot svojevrsten upornik prinesel literarni komparativizem, najprej kot metodo, potem kot samostojno vedo – zoper literarnozgodovinski diahronizem sinhronistično primerjanje –, vendar mu rečí ni uspelo docela ustaliti, razen v razmerju do slovenistične literarne vede; v razmerju do nje pa naj bi se 'komparativisti' ukvarjali z nečim, kar so imenovali svetovna književnost. — Eden prvih Paternujevih prenovitvenih nastopov na področju literarnih ved je zato veljal nečemu, česar se je sčasoma prijela označba (stilna) interpretacija – utemeljevanje, zakaj je kakšno besedilo sploh umetniško, in kaj sporoča, s kakšnimi jezikovnoslogovnimi sredstvi, saj literature zunaj jezika ni; jezik in jezikovni slog sta edina pot do njenega sporočila in razumevanja oziroma učinkovanja. V tem smislu se je mlajša generacija literarnih razlagalcev zbrala ob njem in sredi šestdesetih let pripravila pregled slovenske besedne umetnosti v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni Slovenska književnost 1945–1965.
Drugo nadvse pomembno Paternujevo raziskovalno literarno dejavnost predstavlja zbirka slovenske lirike odpora in ustrezne študije ob njej. Skupaj s sodelavkami in sodelavci je v njej evidentiral in kategoriziral okrog 12.000 verzifikacij iz vojnih let, tematiziranih z različnimi oblikami odpora. To je korpus, ki je za okupirano Evropo iz tistih let domala izjemen in bolj kot karkoli drugega priča o razsežnostih, globini, izjemnosti in predvsem spontanosti slovenskega upora zoper nacifašizem – seveda pa tudi o (literarni) besedi kot temeljnem in hkrati zadnjem uporniškem orožju 'na smrt obsojenih'. — V današnjem politdeformiranem času se zdi, kot da bi se del javnosti teh stvari sramoval in jih zato raje premolči, toda naj jih obračamo tako ali drugače – izjemen spomenik slovenske življenjske moči so, zanosa, samozaupanja, obenem pa tudi dragoceno gradivo za razglabljanje o literaturi kot umetnosti, njenih 'orodjih', o vsakršnih vrednotah – etičnih, prvinsko človeških pa tudi estetskih. Treba je samo odbrusiti morebitno agitacijsko in podobno rjo, ki se je v znamenju različnih časov na njih nabrala in se zablešči v vsem sijaju.
Tretje pomembno področje Paternujevih literarnih raziskovanj in dosežkov je morda najbolj znano in obstaja v znamenju Prešerna; Prešernove pesmi si je prizadeval na novo razumeti in razložiti. Naša prešerniana je velikansko področje, ni bilo in ni skoraj slovenskega literarnega raziskovalca, ki se mu tako ali drugače ne bi bil posvetil; njegove Poezije so domala slovenski brevir. (K prejšnjemu odstavku bi bilo mogoče med drugim dodati značilno opombo o tej zbirki pesmi v partizanskih nahrbtnikih, celo o kakšni prestreljeni; mogoče je opozoriti na ilegalno izdelani lepotni natis Zdravljice ob njeni stoletnici 1944, o tem, da so prešernoslovca Žigona kar na cesti ustrelili, in podobno.)
Paternuja je seveda zanimala predvsem pomenska razlaga Prešernovih verzov; tako je dobesedno sleherni njegovi pesmi posvetil drobno monografijo in vse to strnil v obsežno mozaično monografijo, ki je izšla pod naslovom France Prešeren in njegovo pesniško delo v dvoje zajetnih zvezkih 1976/77. Gre za nadvse podrobno dokumentirano, mirno lahko zapišemo temeljno prešernoslovsko delo, bogato raznovrstnih metodoloških prijemov. Seveda ostaja delovna osnova v njej slejkoprej slogovnointerpretacijska; ne manjka pa ničesar, kar se zdi zlasti literarnozgodovinsko potrebnega vedeti za razumevanje in učinkovanje pesnikovih besed in stihov oziroma njihovega sporočila.
In h koncu tega opisa še precej osebna beseda: Kot sodelavca sva se poznala zelo dolgo, na začetku sem mu bil, docentu, celo asistent. Poznal sem njegov temperament, njegovo nepopustljivost in zagnanost, celo gorenjsko trmasto in zamerljivo bojevitost – ne le v stroki, tudi v družbenih, javnokulturnih in visokošolskih vprašanjih. Ob tem se zlepa ni bal tveganja. Kot študentje smo cenili njegove iskrive, razgledane in govorniško učinkovite intervence na seminarjih; s svojevrstno mešanico temperamenta in otroške navdušenosti je znal poslušalce potegniti za seboj – tudi še kasneje, v zrelih letih.
Čisto skrito je bil, navsezadnje, ponosen na to, da je bil po materini strani daljni (časovno) sorodnik Matije Čopa. Ko smo mu za devetdesetletnico z govornim umetnikom Anatolom Šternom pripravili prijateljsko voščilno srečanje v Prešernovi rojstni hiši, je tam bil tudi inženir Stanko Čop – kot Čop prav tako nekakšen njegov, Matijev in Paternujev, sorodnik; tam smo skupaj poslušali izjemno Šternovo pripovedovanje Krsta pri Savici – nepozabno doživetje v poševni zgodnjevečerni svetlobi! – na koncu pa izvedeli tudi za takšna intimna obrobja.
Zdaj, ob njegovi zadnji življenjski postaji, naj dodam le še dve kitici iz pesmi, posvečeni Matiji Čopu (sprva v nemščini, prepesnil Janko Glazer):
Ne vidiš več, kako je v tla teptano,
kar najbolj žlahtnega ima življenje,
kako, kar treba vsem, je redkim dano,
kako nadutež drzni le čaščen je,
ki mu neznana je človeška cena,
kako najboljših često trud zgubljen je.
