Kulturna dediščina v dnevnih sobah
Arhiv RS z drugimi javnimi arhivi vzpostavlja digitalno zbirko arhivskega gradiva.
Odpri galerijo
Namen projekta e-ARH.si je digitalizirati proces ravnanja z arhivskim gradivom ter ga v enostavni obliki ponuditi uporabnikom. Na fotografiji Gruberjeva palača, v kateri domuje Arhiv RS. FOTO: Blaž Samec/Delo
Arhivi že dolgo niso samo zaprašene in skrivnostne zbirke gradiva, zdaj obstajajo tudi v virtualnem svetu. Kmalu bomo lahko dostopali do gradiva v elektronski obliki oziroma prek spleta. Kar iz naslanjača v dnevni sobi boste lahko vstopili v Virtualno arhivsko čitalnico in prebirali gradivo o naši kulturni dediščini.
In ne samo to. V virtualni čitalnici boste lahko naročali gradivo, ki je še v listinski obliki, in ga v kratkem času prevzeli v elektronski. Arhiv Republike Slovenije namreč z drugimi sedmimi javnimi arhivi vzpostavlja slovenski elektronski arhiv, ki se imenuje e-ARH.si. Razvijajo ga s pomočjo evropskih sredstev, teh je bilo 85 odstotkov, preostali del je prišel iz proračuna.
V Arhivu RS so pojasnili, da je to pomembno moderniziranje, kajti »obstaja nevarnost, da bo del gradiva zaradi lastnosti nosilca zapisa sčasoma propadel«. Namestnik direktorja Arhiva RS Andrej Nared si želi, da bi bilo v elektronski obliki dostopno vse gradivo, ki ga hranijo, a zaradi pomanjkanja sredstev digitalizacija poteka počasi, do zdaj je digitaliziranih 5 odstotkov gradiva. Namestnik direktorja upa, da bodo pristojni odločevalci tudi po koncu trenutnega projekta zagotovili tako finančne kot kadrovske pogoje, šele tako bo namreč lahko projekt resnično zaživel.
»Zato upravičeno pričakujemo, da bomo po letu 2020 dejansko lahko govorili o javnem elektronskem arhivu v okviru slovenske arhivske javne službe, torej o organizacijski obliki s stabilnim, predvidljivim financiranjem, prepoznavnim statusom in zadostno kadrovsko zasedbo.«
Sodobni elektronski mediji oblikujejo tudi nove vsebine, zato bo mogoče v virtualni čitalnici najti tudi »drugačna« gradiva, kot so na primer pomembnejše objave na družbenih omrežjih pa tudi posnetki sej državnega zbora.
Vodja tega pomembnega projekta je Tatjana Hajtnik, ki je za STA povedala, da je velik izziv format, v katerem bodo hranili gradivo. Prav zato so razvili poseben urejevalnik, s pomočjo katerega lahko arhivarji pretvorijo gradivo v določene formate, ki naj bi postali standard. Njena ambicija je tudi, da bi bil naš elektronski arhiv med najboljšimi v vzhodni Evropi. Pomemben podatek je, da bo dostop do elektronskega gradiva prilagojen ranljivim skupinam, slepim in slabovidnim.
Gradivo, ki vsebuje osebne podatke, bo anonimizirano. Anonimizacija je ukrep, ki odpira in širi možnosti dostopa do arhivskega gradiva z občutljivimi podatki. Slovenijo postavlja ob bok drugim evropskim državam, ki so jo uzakonile kot mehanizem, ki po eni strani varuje posameznike, omenjene v arhivskem gradivu, saj bi razkritje osebnih podatkov bilo kršitev njihovih človekovih pravic in svoboščin, hkrati pa omogoča kar se da široko uporabo arhivskega gradiva. Ločnica med javnim in zasebnim je v sodobnem svetu težko določljiva.
Konec tedna je v Ljubljani potekala četrta mednarodna konferenca e-ARH.si, na kateri so strokovnjaki seznanili zainteresirano javnost z izzivi e-arhiviranja in predstavili primere dobre prakse iz Slovenije in tujine. Sodelujoči so prepričani, da bodo e-rešitve olajšale stik z našo skupno kulturno dediščino. Konferenca je potekala pod geslom Preteklost na dosegu klika, nastopilo je 17 predavateljic in predavateljev.
Naj še omenimo, da v Arhivu RS od januarja 2011 vsak mesec pripravljajo Arhivalijo. To je spletna rubrika, ki je namenjena popularizaciji arhiva in arhivskega gradiva. V njej predstavljajo arhivsko gradivo oziroma dokumente, ki so vizualno ali vsebinsko posebej zanimivi, na novo prevzeti v arhiv ali doslej spregledani, povezani z obletnicami, aktualnim družbenim dogajanjem ipd.
In ne samo to. V virtualni čitalnici boste lahko naročali gradivo, ki je še v listinski obliki, in ga v kratkem času prevzeli v elektronski. Arhiv Republike Slovenije namreč z drugimi sedmimi javnimi arhivi vzpostavlja slovenski elektronski arhiv, ki se imenuje e-ARH.si. Razvijajo ga s pomočjo evropskih sredstev, teh je bilo 85 odstotkov, preostali del je prišel iz proračuna.
5
odstotkov gradiva so do zdaj digitalizirali
odstotkov gradiva so do zdaj digitalizirali
V Arhivu RS so pojasnili, da je to pomembno moderniziranje, kajti »obstaja nevarnost, da bo del gradiva zaradi lastnosti nosilca zapisa sčasoma propadel«. Namestnik direktorja Arhiva RS Andrej Nared si želi, da bi bilo v elektronski obliki dostopno vse gradivo, ki ga hranijo, a zaradi pomanjkanja sredstev digitalizacija poteka počasi, do zdaj je digitaliziranih 5 odstotkov gradiva. Namestnik direktorja upa, da bodo pristojni odločevalci tudi po koncu trenutnega projekta zagotovili tako finančne kot kadrovske pogoje, šele tako bo namreč lahko projekt resnično zaživel.
»Zato upravičeno pričakujemo, da bomo po letu 2020 dejansko lahko govorili o javnem elektronskem arhivu v okviru slovenske arhivske javne službe, torej o organizacijski obliki s stabilnim, predvidljivim financiranjem, prepoznavnim statusom in zadostno kadrovsko zasedbo.«
Ambiciozna vizija
Sodobni elektronski mediji oblikujejo tudi nove vsebine, zato bo mogoče v virtualni čitalnici najti tudi »drugačna« gradiva, kot so na primer pomembnejše objave na družbenih omrežjih pa tudi posnetki sej državnega zbora.
Namestnik direktorja Arhiva Republike Slovenije Andrej Nared si želi, da bi bilo v elektronski obliki dostopno vse gradivo.
Vodja tega pomembnega projekta je Tatjana Hajtnik, ki je za STA povedala, da je velik izziv format, v katerem bodo hranili gradivo. Prav zato so razvili poseben urejevalnik, s pomočjo katerega lahko arhivarji pretvorijo gradivo v določene formate, ki naj bi postali standard. Njena ambicija je tudi, da bi bil naš elektronski arhiv med najboljšimi v vzhodni Evropi. Pomemben podatek je, da bo dostop do elektronskega gradiva prilagojen ranljivim skupinam, slepim in slabovidnim.
Vodja tega pomembnega projekta je Tatjana Hajtnik.
Spletno rubriko Arhivalija meseca pripravljajo od januarja 2011.
Arhiv Republike Slovenije pripravlja projekt s sedmimi javnimi arhivi.
Spletno rubriko Arhivalija meseca pripravljajo od januarja 2011.
Arhiv Republike Slovenije pripravlja projekt s sedmimi javnimi arhivi.
Gradivo, ki vsebuje osebne podatke, bo anonimizirano. Anonimizacija je ukrep, ki odpira in širi možnosti dostopa do arhivskega gradiva z občutljivimi podatki. Slovenijo postavlja ob bok drugim evropskim državam, ki so jo uzakonile kot mehanizem, ki po eni strani varuje posameznike, omenjene v arhivskem gradivu, saj bi razkritje osebnih podatkov bilo kršitev njihovih človekovih pravic in svoboščin, hkrati pa omogoča kar se da široko uporabo arhivskega gradiva. Ločnica med javnim in zasebnim je v sodobnem svetu težko določljiva.
Mednarodna konferenca
Konec tedna je v Ljubljani potekala četrta mednarodna konferenca e-ARH.si, na kateri so strokovnjaki seznanili zainteresirano javnost z izzivi e-arhiviranja in predstavili primere dobre prakse iz Slovenije in tujine. Sodelujoči so prepričani, da bodo e-rešitve olajšale stik z našo skupno kulturno dediščino. Konferenca je potekala pod geslom Preteklost na dosegu klika, nastopilo je 17 predavateljic in predavateljev.
Naj še omenimo, da v Arhivu RS od januarja 2011 vsak mesec pripravljajo Arhivalijo. To je spletna rubrika, ki je namenjena popularizaciji arhiva in arhivskega gradiva. V njej predstavljajo arhivsko gradivo oziroma dokumente, ki so vizualno ali vsebinsko posebej zanimivi, na novo prevzeti v arhiv ali doslej spregledani, povezani z obletnicami, aktualnim družbenim dogajanjem ipd.
Zgodovina Arhiva RS
Historično društvo za Kranjsko je leta 1859 predlagalo ustanovitev deželnega arhiva. Leta 1887 je v novozgrajeni stavbi takrat Deželnega oziroma današnjega Narodnega muzeja v Ljubljani začel delovati arhiv. Takrat še kot oddelek muzeja. V času Kraljevine Jugoslavije je bil Državni arhiv formalno ustanovljen. Ni še imel svojega osebja, zato je delo arhivarja opravljal kar ravnatelj Narodnega muzeja Josip Mal, ki je leta 1931 gradivo prvič popisal in tik pred začetkom druge svetovne vojne nastavil prvega samostojnega arhivarja. Po osvoboditvi je bil leta 1945 ustanovljen osrednji slovenski državni arhiv, ki je takrat postal samostojna državna ustanova in deloval za celotno Slovenijo. Pokrajinskih muzejev razen Mestnega arhiva ljubljanskega ter Zgodovinskega arhiva Ljubljana takrat še ni bilo. Regionalni arhivi so nastajali šele sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Lastnih prostorov arhiv ni imel in je gostoval v Narodnem muzeju ter na podstrehi Nuka. Leta 1953 se je preselil v Gruberjevo palačo in sredi šestdesetih let prevzel v upravljanje celoten kompleks med Levstikovim trgom, Zvezdarsko in Rožno ulico. Gruberjeva palača, ki je domovanje arhiva, je izjemen umetnostnozgodovinski spomenik, saj skriva čudovite poslikave, kapela s Kremser-Schmidtovimi slikami in Herrleinova freska nad stopniščno kupolo so biser meščanskega baroka v Ljubljani iz zadnje četrtine 18. stoletja, ki ga dopolnjuje poslikava v čitalnici iz prve polovice 19. stoletja.
Historično društvo za Kranjsko je leta 1859 predlagalo ustanovitev deželnega arhiva. Leta 1887 je v novozgrajeni stavbi takrat Deželnega oziroma današnjega Narodnega muzeja v Ljubljani začel delovati arhiv. Takrat še kot oddelek muzeja. V času Kraljevine Jugoslavije je bil Državni arhiv formalno ustanovljen. Ni še imel svojega osebja, zato je delo arhivarja opravljal kar ravnatelj Narodnega muzeja Josip Mal, ki je leta 1931 gradivo prvič popisal in tik pred začetkom druge svetovne vojne nastavil prvega samostojnega arhivarja. Po osvoboditvi je bil leta 1945 ustanovljen osrednji slovenski državni arhiv, ki je takrat postal samostojna državna ustanova in deloval za celotno Slovenijo. Pokrajinskih muzejev razen Mestnega arhiva ljubljanskega ter Zgodovinskega arhiva Ljubljana takrat še ni bilo. Regionalni arhivi so nastajali šele sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Lastnih prostorov arhiv ni imel in je gostoval v Narodnem muzeju ter na podstrehi Nuka. Leta 1953 se je preselil v Gruberjevo palačo in sredi šestdesetih let prevzel v upravljanje celoten kompleks med Levstikovim trgom, Zvezdarsko in Rožno ulico. Gruberjeva palača, ki je domovanje arhiva, je izjemen umetnostnozgodovinski spomenik, saj skriva čudovite poslikave, kapela s Kremser-Schmidtovimi slikami in Herrleinova freska nad stopniščno kupolo so biser meščanskega baroka v Ljubljani iz zadnje četrtine 18. stoletja, ki ga dopolnjuje poslikava v čitalnici iz prve polovice 19. stoletja.
