Obljubljajo kvaliteto, pa nimajo za vejico
Prejšnji teden smo v Vikendovi rubriki Draga televizija objavili vprašanje in odgovor o jeziku v oglasu za A1. Bralca je zmotilo, da se v njihovi kampanji pojavljajo stavki, kot so: »Ti sam fejlaj. Martin approva.« No, A1 je le na kratko odgovoril, da je kampanja namenjena mladim, zato uporabljajo takšen jezik. Vaš komentar?
Ta reklama daje sporočilo: »Imamo veliko denarja in nesposobne sodelavce.« Mladi ne bi uporabili dveh različnih načinov zapisa slengovske besede in vsega skupaj še malo poknjižili. Naša slovenščina je odrasla, zato se uporablja na najrazličnejše načine, postaja mnogo bolj neenotna, kakor je bila pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Hkrati pa nas to ne sme zavesti v stanje, ko se zlasti gospodarstvo ne bi spraševalo, kakšen učinek z uporabo določenega jezika doseže. Del gledalcev in poslušalcev televizijskih in radijskih oglasov jezikovnih odtenkov niti ne opazi, del gledalcev pa lahko takšne napake celo odvrnejo od nakupa določenega izdelka.
Tudi mlade, ki so zlasti občutljivi, kadar jim kdo ponareja njihov sleng. Reklamne agencije delajo v zadnjem času veliko napako, da v svoje delo ne pritegnejo dovolj jezikoslovcev, ki bi znali na določeno jezikovno rabo pogledati celostno. Nič ni narobe, če se v reklamah poigravamo z jezikom, narobe pa je, če izpustimo vejico zaradi površnosti, to je na primer naredil McDonald's v svoji zadnji reklami (»Dajmo naši!«) in s tem sporočil: »Nimamo denarja niti za eno samo vejico, hkrati pa vam obljubljamo kvaliteto.« Knjižni jezik smo Slovenci dobili v 16. stoletju in vse od tedaj smo si prizadevali, da bi ga čim bolj poenotili, da bi nam bilo lažje. Danes včasih pozabljamo, da knjižni jezik ni otežitev našega življenja, je nekaj, kar nam življenje lajša. Zato je jezikovna pozornost zelo pomembna, zlasti kadar se z jezikom poigravamo.
In če nekdo reče, da s slengom nagovarja mlade, ali jih res? Ali mladi to vidijo kot smešen poskus starejših, da se jim približajo? Koga torej sploh nagovarjajo?
Mlade lahko nagovarjaš z iskrivostjo in znanjem, so prvi, ki opazijo nedoslednosti, jezik pa jih zelo zanima. Namen vsakega oglaševalca je, da doseže svoj cilj. Takšno igranje z jezikom na prvo žogo zahteva močan premislek, če želimo, da bo učinkovito, in veliko znanja. Ni dovolj dobra ideja kreativcev.
Ta reklama daje sporočilo: »Imamo veliko denarja in nesposobne sodelavce.«
Na Pop TV so naslov telenovele prevedli Ljubezen ne rabi besed, bralka nas je opozorila, da bi bilo pravilno Ljubezen ne potrebuje besed. Oni so dejali, da se lahko uporablja oboje, vaša kolegica pa jih je popravila, da je v tem primeru beseda potrebuje ustreznejša … Ali pa oddaja Štartaj Slovenija, ki v naslovu nima vejice, mediji smo potem v dilemi, kako naslov pisati … Kaj lahko storimo, da bo takšnih primerov čim manj?
To je nevarno vprašanje. (nasmeh) Jezikoslovci si zelo prizadevamo, da bi se naše okolje jezikovno nekoliko sprostilo. To pomeni, da na jezik ne bi gledali s strahom, da ne bi imeli občutka, da vsi ves čas delamo napake, ampak bi govorili in pisali čim bolj sproščeno. Vendar pa sproščenost ne pomeni tolerance do neznanja, ne pomeni, da smo lahko brezbrižni. V jeziku smo lahko sproščeni, če ga dobro obvladamo, če ga imamo radi, če nam nekaj pomeni. Vse tovrstne napake ne kažejo na sproščenost, temveč na brezbrižnost. Od tistih, ki ustvarjajo televizijski program, nekako pričakujemo, da bodo imeli vsaj osnovno jezikovno znanje. Zlasti pri komercialnih medijih postaja vse večja težava to, da varčujejo pri lektorskih službah in nasploh pri vložku v kvaliteto svojega jezika.
Slovenci se v času šolanja veliko ukvarjamo s tem, kam postaviti vejice in zakaj. Jih kot odrasli znamo postavljati?
Slovenski sistem vejice je izrazito vezan na skladnjo stavkov v povedi, zato nam pri tem občutek večkrat ne pomaga. Na srečo pa se odrasli uporabe vejice lahko naučimo zelo hitro, v uri, dveh. Če v vsakdanjem jeziku kdaj pozabimo na kako ali damo kako preveč, ni to nič usodnega. Če se nam to dogaja v jeziku javnih medijev, pa nastanejo napake, ki bralcem otežujejo razumevanje. Manjkajoča vejica bralce zmoti, tudi če tega zavestno ne opazijo.
Slovenščina živi svoje življenje tudi na družbenih omrežjih. Ko bereš zapise, se sprašuješ, ali so ljudje tam samo sproščeni ali pač vsi vse slabše obvladamo svoj jezik.
Pojav interneta je povzročil, da lahko javno v knjižnem jeziku piše mnogo več ljudi kot kadar koli prej. Zato ne moremo reči, da je knjižni jezik slabši kot kdaj v preteklosti. Kakovostnih besedil v kakovostnem knjižnem jeziku je gotovo več kot pred desetletji, so tudi neprimerno bolj raznovrstna. Je pa res, da so skrita v množici drugih besedil, saj danes lahko javno objavlja svoja besedila prav vsak. Hkrati se moramo zavedati, da na družbenih omrežjih ne pišemo zgolj v knjižnem jeziku, zlasti če so naši zapisi bolj klepet peščice prijateljev ali nenadzorovan izliv jeze, ki pa ga zaradi zakonitosti družbenih medijev lahko beremo vsi.
Del gledalcev in poslušalcev televizijskih in radijskih oglasov jezikovnih odtenkov niti ne opazi, del gledalcev pa lahko takšne napake celo odvrnejo od nakupa določenega izdelka. Tudi mlade, ki so zlasti občutljivi, kadar kdo ponareja njihov sleng.
V medijih pogosto zasledimo tudi napake, ki so posledica hiperkorektnosti, na primer uporaba kateri namesto ki, pisanje praznikov z veliko začetnico … Kakšen je vaš nasvet za tiste, ki se javno izražajo, kako se temu ogniti?
Ko vidim takšne hiperkorekture, sem kar malo vesel, saj kažejo na željo, da bi nekdo pisal pravilno in knjižno, hkrati pa žal pokažejo tudi na neznanje. Kot zanimivost lahko povem, da so se takšne hiperkorekture pojavljale že celo v rimski in grški antiki, gre za nekaj človeškega, želimo narediti dober vtis, a nam ne uspe.
Zelo pavšalna, a pogosta je sodba, da mladina govori samo v slengu, da ne obvlada knjižnega jezika. Kaj opažate vi?
Mlade jezik zanima in ravno uporaba slenga v letih pubertete je pogoj za graditev zdravega odnosa do knjižnega jezika v zrelih letih. Jezik moramo najprej imeti radi. Če ga imamo radi, se znamo v njem tudi upirati. In sleng je znak upora v jeziku, ki ga imamo radi. Lahko povem primer iz našega zamejstva. Zgražanje nad slengom mladih v italijanskem zamejstvu ni prispevalo k boljši kakovosti slovenščine, temveč k temu, da se je več mladih raje zateklo v italijanščino. Ampak tudi sleng je slovenščina. Mladi so sposobni kvalitetnega jezika, želijo si obvladati knjižni jezik. Naš jezikovni portal Franček je imel v slabem letu delovanja skoraj pol milijona obiskov, mladi pa o njem snemajo filmčke in nam javljajo svoja opažanja.
Moramo pa razumeti, da so danes pogoji za jezikovno odličnost v knjižnem jeziku težji kot nekdaj. Večji je vpliv medijev v tujih jezikih, manj je samoumevnega stika s knjižnim jezikom. Beremo več manj kvalitetnih besedil, kar nam jemlje čas za branje besedil v kakovostnem knjižnem jeziku. Mladi berejo več kot kadar koli, a berejo manj kakovostna besedila, zato zahteva pouk slovenščine nove pristope, ki smo jih z učbenikom Moč jezika že začeli uvajati. Mlad človek hitro začuti, če knjižnega jezika ne obvlada, zato se samoobrambno zateka v zvrsti jezika, kjer se počuti bolj doma.
Naši bralci se daleč največkrat odzovejo na jezik v domačih igranih serijah, mnogo pogosteje kot na jezik v oddajah in podobno. Ali igralci govorijo preveč ali premalo knjižno, preveč ali premalo narečno. Zakaj nas to tako zmoti? Ker se igralci sprehajajo po ulicah, po katerih se tudi mi, zato bi morali tudi govoriti natančno tako kot mi?
Kritičnost je posledica tega, da teh serij še vedno ni veliko, še jih spremljamo kot nekaj, kar ni samoumevno, zato smo do njih tudi bolj kritični. V nekaterih serijah je jezik res težava, a ocenjujem, da je v večini kar dobro premišljen. Ne smemo pa pozabiti na še eno past, ki se kaže tudi v vprašanjih vaših bralcev: navadili smo se namreč, da znamo o jeziku govoriti samo tako, da ga kritiziramo, to pa ni dobro. Jezik je treba znati tudi pohvaliti in ob njem uživati, ne zgolj prežati na vsak odklon od ideala, ki morda niti ni jezikovno utemeljen. Včasih imam občutek, da bi kdo rad ubesedil svojo ljubezen do slovenščine, tega pa žal ne zna drugače, kot da malo pokritizira.
Rekli ste že, da je najboljši jezik v serijah tisti, ki ga ne opazimo …
Za filme in serije to zagotovo velja. Vloga lektorjev pri tovrstnih izdelkih je zato ključna. Tu ni univerzalnega recepta, lektor in režiser morata upoštevati tako vsebino filma kot različno izobraženost likov, različno sposobnost igralcev, da se poigravajo z zvrstnostjo svojega jezika, hkrati pa gledati na izdelek kot na jezikovno celoto. To je zelo kompleksna naloga, ki so ji lektorji kos, če jih poslušajo.
Prej ste omenili, da moramo znati jezik tudi pohvaliti. Kdo v našem popkulturnem prostoru si torej zasluži vašo jezikovno pohvalo? Ob čem uživate?
Uživam ob kakovostnih podnapisih in kulturnih oddajah RTV Slovenija, ob poigravanju z jezikom na Radiu Slovenija, ob vsakem jeziku, v katerega je vložen trud govorcev in ekipe za njimi. Jezikovno nadpovprečni izdelki so pomembni, saj so zgled vsem drugim televizijskim in radijskim postajam. Jezik v medijih, tudi v njihovem popkulturnem delu, ima velik vpliv na splošno jezikovno rabo in vesel sem, da vsaj na RTV za njim stoji neutrudna ekipa jezikoslovcev. Vsem tem velja posebna pohvala. Kot jezikoslovec pa včasih uživam tudi, ko opazujem kak res slab jezikovni izdelek.
