Sto trideset ekscentričnih utrinkov iz mesta luči

Pariški muzej Carnavalet obiskovalca izčrpno popelje skozi vsa obdobja pestre zgodovine francoske prestolnice. Ta je od nekdaj bila in je še navdih in kulisa mnogim umetnikom za nastanek njihovih del – in včasih še več kot to, tudi lik sam po sebi. Kot takšna je rabila tudi v Belgiji rojeni francoski režiserki Agnès Varda (1928–2019), ki se je, še preden se je uveljavila v filmu, ukvarjala s fotografijo. Del tega, kar je ujela v objektiv, je do 24. avgusta na ogled na posebni razstavi v Carnavaletu.

»Agnès Varda je bila vedno preveč izvirna in preveč radovedna, da bi se izražala le v enem mediju. Njeni zvezki, pisma, novinarska poročila, izseki iz njenih filmov in domačih videov ter njene fotografije kažejo njeno neizmerno navdušenje nad vsem, kar je ekscentrično in čudovito. Kot je sama dejala: 'Uživam v potovanjih sem in tja. Uživam v tem, da rečem eno stvar in njeno nasprotje. Tako se počutim manj ujeto, ker ne izberem le ene različice življenja,'« so v članku, posvečenem razstavi, ki so jo v Carnavaletu naslovili Pariz Agnès Varda, od tu do tam (Le Paris d'Agnès Varda, de-ci, de-là​), ob njenem odprtju aprila letos zapisali v britanskem Guardianu.

Stopinje tistih, ki so hodili pred nami

Zanimanje za ženske in marginalce

Izbor stotridesetih fotografij je plod dvoletnega raziskovanja in črpa tako iz arhiva umetnice kot kina Ciné-Tamaris. Kurirala ga je direktorica muzeja Carnavalet Valérie Guillaume in je razdeljen v več sklopov. Prikazuje avtoričine fotografske začetke in pomen njenega studia na ulici Daguerre v 14. okrožju za njen opus in vloge Pariza v njem. Pri tem se z izseki iz filmov, v celoti posnetih v tem mestu, in fotografij s teh snemanj ne izogne njenemu filmskemu ustvarjanju.

FOTO: Twitter

»Razstava obravnava teme, ki so umetnici blizu, kot je njeno zanimanje za ljudi, še posebej za ženske in marginalizirane osebe, ter povezuje njeno delo kot fotografinje in filmarke. Za film Ena poje, druga ne (L'une chante l'autre pas, 1977), ki pripoveduje o emancipaciji dveh žensk na poti k svobodi in resnici, je Agnès Varda poustvarila butik pariškega fotografa. Za to je sama ustvarila serijo ženskih portretov, od katerih jih je dvanajst izjemoma vključenih v to razstavo.

Obiskovalci lahko odkrijejo tudi fotografski knjižni projekt z naslovom L'Opéra-Mouffe, ilustrirane pesmi o pariški četrti Mouffetard. Leta 1958 je bil predelan v kratki film, ki raziskuje protislovna čustva, ki jih je doživljala noseča umetnica v eni od najrevnejših četrti mesta. Predstavljen je tudi film Daguerréotypes (1975). Ta dokumentarni film je bil posnet na ulici Daguerre, kjer je Agnès Varda ustvarila serijo portretov svojih sosedov, trgovcev. Razstava se zaključi s portreti umetnice, fotografiranimi in posnetimi v njenem ateljeju na dvorišču, ki je pozneje postal vrt, kjer je njeno delo doseglo svoj polni potencial in kjer je lahko izrazila svojo barvito osebnost,« so Pariz Agnès Varda, od tu do tam povzeli v muzeju Carnavalet.

Ulica Daguerre je bila zanjo ključnega pomena; tam je živela vse od leta 1951 do smrti, tam je razvijala in tiskala svoje fotografije, portreti in reportaže so nastajali tudi po naročilu; tam so ju s tedanjim partnerjem in režiserjem Jacquesom Demyjem v šestdesetih obiskovale mnoge osebnosti iz sveta gledališča in filma; v svoj objektiv je med drugim ujela tudi Federica Fellinija. Kot poudarjajo v muzeju, je vse svoje projekte obravnavala na edinstven način, ljudi in ulice francoske prestolnice pa v fotografije zajemala z neobičajne, humoristične in ekscentrične perspektive.