V nadaljevanju preberite:

Objavila je več kot deset knjig in zanje prejela številne francoske nagrade ter štipendije. V njenih delih odmevajo glasovi avtoric, kot so Annie Ernaux, Elena Ferrante in Deborah Levy, piše o ženskem telesu, odraščanju, smrti, splavu, temačnih družinskih skrivnostih in strtem srcu, ki ga ozdravi plavanje. Kritiki njene knjige opisujejo kot »vitko prozo s sugestivnimi, elegantnimi, neposrednimi stavki, brez odvečne samorefleksije«.

V Ljubljano je prišla na povabilo Francoskega inštituta in Cankarjevega doma zaradi svoje knjige Diptih (No! Press), ki jo je v slovenščino prevedla Eva Mahkovic.

V drugi noveli Milina kravla govorite o ženski pri petdesetih, ki se noro zaljubi. Gabriel je torej resničen lik in ga dejansko ni več v vašem življenju?

Ja. In nisem prepričana, ali bi to osebo spet želela imeti v življenju. Zaljubiš se in iz osebe ustvariš fikcijo. Fantazmo. Srečaš nekoga in vanj naložiš vse svoje želje, hrepenenje, sanjarjenja, vse, kar si prebral in videl. In izumiš nekoga, ki je izjemen. S tem je podobno kot z ustvarjalnim procesom: vzameš nekaj čudovitih stavkov, jih premešaš s svojim življenjem in iz tega ustvariš nekaj novega. Gabriel je v mojem primeru fikcija. Umetniško delo.

Smešno je, ker obožujem fikcijo. In hkrati sem vsa svoja literarna dela ustvarila iz mojega življenja. To je fikcija. Fikcija je nekaj, kar v tem kaotičnem svetu ustvari občutek reda, smisla.

Torej, zaljubiš se. In se prepričaš, da je oseba, v katero si se zaljubil, izjemna. Druga oseba prav tako verjame, da si ti nekaj izjemnega.

V določenem trenutku zastor pade, eden od para izstopi iz te fikcije, ki sta jo soustvarila, in vidi osebo takšno, kakršna je. Proust v Iskanju izgubljenega časa opiše trenutek, ko opazi, da ima njegova fascinacija, princesse de Guermantes, mozoljček na nosu. Hočem reči: nenadoma pri osebi, ki si jo idealiziral, zagledaš vse pomanjkljivosti, ki jih prej nisi opazil. In ljubezen izgine. Ker je fikcija.