Peter Handke: Umreti sredi pisanja bi bilo veličastno!

»Pred tridesetimi leti sem slišal Antoina Gallimarda reči, da Nobelova nagrada v Franciji ne prodaja več knjig. Zame je bilo ravno nasprotno. Bilo je čudovito. Ta Nobelova nagrada je bila zame trenutek miru, tega nisem doživel kot zmagoslavje,« je Peter Handke povedal v intervjuju za francoski časnik Le Monde.

Ko je nekoč navajal svoje najljubše besede, je navedel tudi dve slovenski – hrepenenje in domotožje. Njegova mati Maria, rojena Sivec, je bila koroška Slovenka. Sina je rodila poročenemu moškemu, nemškemu bankirju po imenu Erich Schönemann, ki je kot vojak služil na Koroškem. Še pred Petrovim rojstvom se je poročila s sprevodnikom tramvaja in vojakom Adolfom Brunom Handkejem, ki je postal njegov očim. Pisatelj je resnico o svojem pravem očetu izvedel šele tik pred maturo. Družina se je večkrat selila in se otepala z revščino.

Peter Handke (levo) z mamo Marijo, polsestro Moniko in očimom Brunom Handkejem v Berlinu maja 1948. FOTO: Österreichische Nationalbilbiot

»Nismo bili bogata družina. Želel sem jih rešiti. Zame je bila vzor pisateljica Françoise Sagan, ki je pri 16 ali 17 letih napisala roman Dober dan, žalost. Bila je zelo uspešna in rekel sem si, da lahko to storim tudi jaz, da lahko pomagam svoji družini tako, da jim kupim avto, televizor, hišo,« je pripovedoval v intervjuju.

Žalostne rože

Ko je bil majhen, mu je mama pripovedovala zgodbe, ki so nanj naredile velik vtis. »Star sem moral biti deset ali dvanajst let. V materinem glasu je bil poseben ritem, ki je priklical podobe na zelo oddaljenem obzorju. To so bile podrobnosti, ki sem jih videl kot rože. Žalostne rože. Mama mi je govorila brez načrta, z določeno veličino – nikoli se ne bi smeli bati epskih besed. Pripovedovala je, kot da bi šlo za zgodbo znotraj zgodbe, o izginotju svojih bratov, ki so umrli pri opravljanju dolžnosti, o tem, kako je po vojni prišla v Berlin, kako je živela. To niso bile zgodbe za lahko noč, temveč zgodbe za 'dobro luč', 'lepo luč', 'žalostno luč',« se je spominjal.

Njegova mati je po dolgem boju z depresijo leta 1972 naredila samomor, on pa je le sedem tednov pozneje napisal enega svojih najlepših romanov Žalost onkraj sanj, ki je v prevodu Amalije Maček leta 2020 izšel pri Beletrini. »Uwe Johnson, pisatelj, ki sem ga zelo občudoval, je rekel, da se ne sme pisati o družini, še posebej ne o samomoru. Zame pa je bil to potres, in očitno je bilo, da to moram storiti,« je pisatelju in fotografu Amauryju da Cunhi povedal o enem svojih najbolj znanih del.

Velika pustolovščina

Od leta 1991 živi v Chavillu, v hiši v jugozahodnem predmestju Pariza, pred intervjujem pa je postavil pogoj, da ne želi govoriti o aktualnih dogodkih, kot piše da Cunha, »morda zato, da se mu ne bi bilo spet treba spomniti na podporo, ki jo je med jugoslovanskimi vojnami (1991–2001) nudil srbskemu voditelju Slobodanu Miloševiću, ki je bil obtožen vojnih zločinov, zločinov proti človečnosti in genocida«.

Leta 2019 so mu podelili Nobelovo nagrado za književnost. FOTO: Christian Hartmann/Reuters

Najprej je Handke študiral pravo in kljub prvim literarnim poskusom in prvencu Sršeni (Die Hornissen) je nameraval postati odvetnik, a njegov založnik, »impozanten mož«, mu je predlagal, da bi pisal tudi za gledališče. »Takrat sem napisal delo Psovanje občinstva (1968). V veselje mi je bilo, da sem v življenju prestopil ta prag. Sicer bi postal odvetnik in bi zagovarjal morilce. Danes sem hvaležen usodi. Ampak nič se nikoli ne zgodi samo od sebe,« je razmišljal.

Peter Handke v Sarajevu »persona non grata«

Povedal je tudi, da se nikoli ni imel za pisatelja – ta beseda mu ni pri srcu –, »ampak kot nekoga, ki je na poti k pisanju, ki je zame velika življenjska pustolovščina. To je moj največji užitek, moja osebna olimpijada. Za druge se ne zmenim. Razen za rusko literaturo, kot je literatura Tolstoja ali Dostojevskega, pa tudi Čehova in Homerja.«

Na vprašanje, ali vodi evidenco o svojem pisanju in arhivira svoje rokopise, je odgovoril: »Nočem se delati pomembnega. Vsega tega se znebim. Pravzaprav skoraj ničesar več ne popravljam. Nočem se mučiti. Pravim si, da mora vedno obstajati razlog za napisano poved, saj je ta vedno nedolžna. Priklical sem veliko pustolovščino z zvokom besed, ki govorijo tudi o tišini. Umreti sredi pisanja knjige, to bi bilo veličastno!«