Stopinje tistih, ki so hodili pred nami

Zadnjič sem prav tu brala čudovito odo čarobnemu otoku na Jadranu, ki jo je napisala moja kolegica Irena Štaudohar. To je bila visoka pesem naravi in ljubezensko pismo. Kako se lahko nekdo tako zaljubi v otok? Kako se lahko nekdo tako zaljubi v jezero? V mesto?

Lahko se. A to, da nas to gane, da se v tem prepoznamo, se zgodi samo, če to nekdo napiše.

Pisateljice in pisatelji, tudi novinarke in novinarji se zaljubijo v določen kraj, ki jih navdihne. Te ljubezni ostanejo zapisane in morda  navdihnejo nas. Márquezova Kolumbija. Millerjev Pariz. Millerjeva Grčija. Fowlesova Grčija. Hemingwayev Pariz. Cortazárjev Pariz. New York Edith Wharton. Neapelj Elene Ferrante. Joyceov Dublin. Durrellova Aleksandrija. Blatnikova Azija.

Skoraj vedno hodimo po krajih, po stopinjah tistih, ki so hodili pred nami.

In potem sem pomislila, kateri kraj, katero mesto je v meni vzbudilo tako močna čustva. In za tako dolgo?

Mar nimam svojega najljubšega kraja na Jadranu, kamor bi se vrnila vsako leto, čeprav tako močno doživljam prostore in ljudi, ki jih naseljujejo? Ali gre samo za to, da moja ljubezen ni stanovitna?

Moj prvi jadranski otok, v katerega sem se zaljubila, je bil Hvar, zaradi posebne energije, zaradi prve ljubezni, zaradi prebujanja, zaradi odkrivanja svoje moči in ustvarjalnosti. Nekaj let si nisem mogla predstavljati poletja brez Hvara, brez zaliva Dubovice, brez grofa, ki je z daljnogledom zrl na dogajanje na plaži in nam s skrivnostno, nedostopno pojavo buril domišljijo.

Potem je bil Mljet, ki je s čarovniško energijo Kirke v meni sprožil stvari, ki jih nisem želela videti. Zadnja leta me je s svojo čarobno, zdravilno energijo borovcev objel Lošinj, tudi zaradi čudovitih ljudi, ki sem jih srečala tam.

A najprej je bila Grčija. Ko sem prvič stopila na grška tla, se je v meni sprožila moja prva knjiga, do takrat si nisem niti mislila, da je pisanje lahko tako močna sila. V Grčiji sem si drznila odpreti svoj glas. Kreta je v meni vzbudila slo po raziskovanju plasti zgodovine.

Bilo je obdobje, ko sem bila obsedena s Španijo, Latinsko Ameriko, ko sem brala Prescottovo Osvajanje Mehike, sem jokala, naježena od nasprotujočih si čustev. Ko sem prvič prišla v Mehiko, sem bila prepričana, da je to moj dom. Pravzaprav vsa Latinska Amerika, vsi njeni umetniki, skupaj s Frido Kahlo, Carlosom Fuentesom, Gabrielom Garcio Márquezom, vse je bilo tako moje. Krvavela sem ob branju knjige Odprte žile latinske Amerike Eduarda Galeana, se zazrla v njegova Ogledala/Espejos, ki so ogledalo civilizacije.

Z Lorco in Tomažem Pandurjem se mi je odprla Španija, z gledališko predstavo sem prepotovala Andaluzijo od Seville, Cordobe in Granade do Madrida.

Ko sem prvič prišla v Pariz, se je zgodila usodna zaljubljenost, tako močna, da sem se nenehno vračala, tako močna, da se je iz nje rodila knjiga. 

Zdaj berem drugo knjigo nekoga, ki je strastno zaljubljen v Pariz, ker je to mesto njegovega otroštva, mesto njegovega odraščanja, njegova Vzgoja srca. Luka Novak je napisal posebno knjigo o mestu, ki ga ljubi toliko nas. Pariz na vse strani. Srkala sem te poetične zapise in z njim ponovno hodila po ulicah, ki sem jih dolgo časa nazaj zapustila.

In kot da to ni bilo dovolj, mi je zadnjič Gruša Zorn prav za ta časopis govorila o tem, da vsakič ko pomisli na Pariz, najprej v nosnicah zazna njegov vonj. Vonj sveže pečenih rogljičkov in baguette. Vonj pariških tlakov, mokrih od dežja. Vonj metroja – kovinski, rahlo starinski, prepojen s parfumom in življenjem ...

To je povedala na tak način, da mi je zadrgetalo srce. Kot bi nekdo po dolgem času omenil ime moje usodne ljubezni. Ja, ljubila sem Pariz in počutim se, kot da me je zapustil. Ali sem jaz zapustila njega. Ne vem, nočem vedeti, zato si ne upam vrniti.

Kje je zdaj moj Pariz? Nisem ga videla tako dolgo, kot da mi nekaj preprečuje, da ga srečam drugačnega. Ker sem tudi jaz drugačna.

Pariz ni bil nikoli več takšen kot nekoč, čeprav je vedno ostal Pariz, mi pa smo se spreminjali, tako kot se je on, je pisal Ernest Hemingway v knjigi Pariz, premični praznik.

Njegov Pariz, premični praznik smo v določenem obdobju s sabo nosili vsi, zaljubljeni v Pariz, in hrepeneli po tistih časih, ki jih nismo živeli, a se nam je zdelo, da so jih »oni takrat« živeli toliko bolj polno. Njihove zgodbe sem luščila po plasteh, kot liste artičoke na krožniku okrogle mizice pariške brasserie.

A bojim se, da Pariz nikoli več ne bo takšen, kot moj Pariz, ki sem ga doživela konec dvajsetih let. 

Mislim, da bi zdaj lahko napisala visoko pesem o eni sami deželi, to je Egipt. Ne o njeni sedanjosti, ki si je ne drznem komentirati, ker vem premalo, to prepuščam Ervinu Hladniku Milharčiču in njegovi knjigi Pot na Orient. A bolj ko luščim časovne plasti Egipta, bolj me vznemirja, bojim se, da je to zgodba, ki je nikoli ne bom mogla končati.