Popotnica po globinah človeške psihe

Odprtje razstave: V Galeriji Miklova hiša so se poklonili Metki Krašovec, slikarki izsanjanih podob
Fotografija: »Metka Krašovec je v prostoru slovenske likovne umetnosti ustvarila svojevrsten zaprti vrt izvirnega ­slikarstva,« je dejala kustosinja Moderne galerije Martina Vovk.
Odpri galerijo
»Metka Krašovec je v prostoru slovenske likovne umetnosti ustvarila svojevrsten zaprti vrt izvirnega ­slikarstva,« je dejala kustosinja Moderne galerije Martina Vovk.

Ribnica – V Galeriji Miklova­ hiša so odprli razstavo del letos­ ­preminule slikarke Metke­ Krašovec,­ ene izmed ključnih­ ­avtoric ­slikarstva nove podobe­ na Slovenskem. Nabor ­umetni­činih del zaokroža portret ­avtorice, ki ga je leta 1973 ­naslikal ­Gabrijel Stupica.

»Metka Krašovec je v prostoru slovenske likovne umetnosti ustvarila svojevrsten zaprti vrt izvirnega slikarstva in to jo opredeljuje kot eno izmed ključnih slikark zadnje četrtine preteklega stoletja,« je ob predstavitvi njenega opusa dejala kustosinja Moderne galerije Martina Vovk. Metka Krašovec (1941–2018) je v tem zaprtem vrtu »v vsaki sliki znova odstrla svetove, ki spominjajo na realne geografije našega sveta, a so vendarle nekakšne psihične krajine onostranstva, in bitja, na videz človeška, ki so v svoji prezenci vendarle več kot to, so prej eterična in angelska, ne od tega sveta«. Spominjajo – čeprav je Metka Krašovec v zgodovinskem pogledu naslednica žlahtne tradicije modernističnega figuralnega slikarstva – na čase pred stoletji, ko je bila slika medij nekega religioznega verjetja.

Janez Škrabec: »Sodobni menedžerji moramo ta svet razumeti in brez umetnosti to ni mogoče.«
Janez Škrabec: »Sodobni menedžerji moramo ta svet razumeti in brez umetnosti to ni mogoče.«


Zato, je poudarila Martina Vovk, je neoplatonističnost še najbolj sprejemljiva opredelitev za filozofsko okolje, iz katerega je črpalo slikarstvo Metke Krašovec. »V njenem slikarskem opusu, ki nastaja od začetka sedemdesetih let pa skorajda do konca njenega življenja, je vseskozi prisoten ta trud materializiranja neotipljive, eterične, izmuzljive ideje.«

To je bilo pri Metki Krašovec opaziti že v njenem prvem, vrhunskem in za slovenski prostor presenetljivem ciklu tako imenovanih rdečih slik. »V tem ciklu raziskuje realistični motiv, ki pa je razvezan od vsake trdne in gotove mimetične pogojenosti v resničnem svetu,« je povedala Martina Vovk. Slikarka, ki so jo opredeljevali kot »svetovno popotnico po prostranstvih zemeljske oble in globinah človeške psihe«, žensko, ki je bila »povsod tujka, povsod doma«, je že takrat pokazala smer razvoja. »Njeno slikarstvo je temeljno zavezano intimni eksistencialni izkušnji, je tako rekoč introvertirano v iskanju notranjihosebnih in zasebnih doživljajskih in psihičnih položajev, zato njene slike utemeljeno imenujemo 'psihične podobe'.«
 

Angelske glave


Krizo v osemdesetih letih je presekala z risbami, »ki so količinsko komaj obvladljive, po vsebini pa hipnotično manične«, nastajale so tudi slike velikih formatov na papir. Takrat se je pokazala poezija kot eden izmed ključnih temeljev njenega ustvarjanja. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih se je njeno ustvarjanje izkristaliziralo v nov, po besedah Martine Vovk enkraten slikarski univerzum, ki ga je zaznamovalo iskanje sublimne lepote v estetiziranih podobah dekliških obrazov. »To je bilo obdobje tako imenovanih 'angelskih glav' z začetka devetdesetih let, ki predstavlja vrhunec njenega opusa v skrajno koncizni osebni slikarski poetiki.« To so klasično lepi in hkrati brezizrazni ženski oziroma angelski obrazi, ki niso portreti, ampak prej izsanjane podobe. Eno teh del je tudi na razstavi v Galeriji Miklova hiša.

Razstava del Metke Krašovec v Galeriji Miklova hiša ni mišljena kot pregledna razstava, ampak kot poklon njeni umetniški drži. Fotografije Jože Suhadolnik
Razstava del Metke Krašovec v Galeriji Miklova hiša ni mišljena kot pregledna razstava, ampak kot poklon njeni umetniški drži. Fotografije Jože Suhadolnik


Po prelomu tisočletja je Metka Krašovec ustvarjala pokrajine,­ poleg slik so nastajala tudi drobna, krhka dela, akvareli, ki spominjajo na rajske vrtove. Izvzeti so iz aktualnih trendov in utemeljujejo, kot pravi Martina Vovk, »unikaten in neposnemljiv univerzum Metke Krašovec«.

Razstava v Galeriji Miklova hiša ni pregledna razstava del Metke Krašovec, ampak je z ­njenim portretom, ki ga je naslikal Gabrijel Stupica, zamišljena kot posvetilo umetnici in njeni umetniški drži. Na enem mestu so zbrana njena dela, ki so del Likovne zbirke Riko, zaokrožajo pa jih posamezne slike iz Likovne zbirke Poslovne šole Bled (IEDC), Galerije Miklova hiša in Narodne galerije.

Uršula Cetinski, predsednica nacionalnega sveta za kulturo in generalna direktorica Cankarjevega doma, ki je odprla razstavo, se je dotaknila tudi pomena zasebnih zbirk, ki so dostopne javnosti. Med njimi zaradi preudarnega izbora in poguma, ker vključuje tudi dela sodobnikov, izstopa Likovna zbirka Riko, ki obsega več kot 300 slikarskih in kiparskih del od konca 19. stoletja do danes. Izbrana dela iz te zbirke so od leta 2004 razstavljena v Galeriji Miklova hiša.

Toda naložba v umetnost, naj bo to na področju slikarstva, literature ali gledališča, ni le materialna, ampak ima po besedah Uršule Cetinski kulturna razvitost velik vpliv na siceršnjo tudi gospodarsko razvitost Slovenije. In na samozavest ljudi. Ali kot je dejal direktor podjetja Riko Janez Škrabec: »Sodobni menedžerji moramo ta svet razumeti in brez umetnosti to ni mogoče.«

Komentarji: