Projekt: kulturni inženiring

Spletna javna razprava je znova opozorila na nedopustno poseganje politike v strokovno delovanje kulturnih institucij in poudarila vlogo muzejev v sodobnosti.
Fotografija: »Ne smemo biti tiho, naša naloga je biti slaba vest sleherne politike, če ta drvi v totalitarizme,« so se z dekanom FF Romanom Kuharjem strinjali govorci na posvetu. Foto Matej Družnik
Odpri galerijo
»Ne smemo biti tiho, naša naloga je biti slaba vest sleherne politike, če ta drvi v totalitarizme,« so se z dekanom FF Romanom Kuharjem strinjali govorci na posvetu. Foto Matej Družnik

Dan za tem, ko je vlada pozvala muzeje, naj sporočijo, kolikšni vsoti sredstev se lahko odrečejo v novem letu in vrtincu menjav direktorjev kulturnih institucij, so se prejšnji teden na spletnem seminarju zbrali muzealci, zgodovinarji, pravniki, da bi odgovorili na retorično vprašanje: Čemu služijo muzeji in galerije danes – javnosti ali samovolji ministra za kulturo? Razpravo je prek youtuba spremljalo okoli 180 ljudi.

Pobudo za širšo, interdisciplinarno javno debato, ki jo je vodil etnolog in antropolog Božidar Jezernik, je dala Filozofska fakulteta (FF), natančneje, tamkajšnji oddelek za zgodovino, in to v želji, da bi vprašanje muzejev premaknili iz politične v strokovno sfero. Posvet je, kot je dejal dekan FF Roman Kuhar, poskus nadaljevanja dialoga, ki ga je prek javnega pisma z ministrstvom za kulturo poskusilo vzpostaviti več kot 80 institucij s področja kulture in več kot 1000 podpisnikov. Oblasti so očitali ogrožanje delavcev in delavk v kulturi in dela nevladnih organizacij ter neupoštevanje stroke in strokovnosti. Posvet je bil tudi nadaljevanje pobude oddelka za zgodovino na FF, s katero so podpisniki »nekdanjega kolega zgodovinarja« Vaska Simonitija med drugim pozvali, naj odpre javno razpravo o načrtovanem muzeju slovenske osamosvojitve.

Muzealci so prepričani, da bi lahko zgrešeni ukrepi, ki jih vlada sprejema na tem področju, skrhali kredibilnost in ugled, ki so si ju zgradili muzeji z desetletji strokovnega, odgovornega in ustvarjalnega delovanja. Prepričan, da to ni nekakšno vtikanje akademikov v politično dogajanje, je dekan Kuhar poudaril, da znanstveno delovanje ne more biti nekaj, kar je odtrgano od vsakdanjega življenja, zaprto v slonokoščene stolpe. »Ne smemo biti tiho, naša naloga je biti slaba vest sleherne politike, če ta drvi v totalitarizme,« je pristavil uvodoma.
 

Mit o nevtralnosti


Ta poudarek je v nadaljevanju razvila Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor in predsednica skupnosti muzejev, ki je spregovorila o mitu nevtralnosti muzejev. »Muzeji ne smejo biti nevtralni, morajo spregovoriti proti vsaki obliki sovraštva, braniti vrednote in človekove pravice ter usmerjati naracijo v družbi,« je navedla manifest ameriških muzealcev iz leta 2017, »četudi to pomeni težave s sponzorji, donatorji in pri nas – s politiko«, je dodala.

»Vmešavanje politike in nacionalističnih vlad v muzeje je v zadnjem času šport,« je dejala. »Četudi pri nas ni bilo zaznati večjega nestrinjanja z delovanjem muzejev, so se zgodile politične zamenjave v slogu vaši-naši. Muzeji so kronisti sodobnega sveta in se morajo do kršenja zakonodaje in samovolje oblasti opredeliti,« je sklenila.

Kot kaže, so kulturne institucije privlačno polje političnega in ideološkega boja za upravljanje s produkcijo znanja ter njegovo interpretacijo, je povzel Jaka Repič, predstojnik oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. »Muzeji in galerije, ki zbirajo, hranijo in posredujejo znanje o nas in drugih ter o naši preteklosti, so ogledalo sedanjosti ter omogočajo zamišljanje prihodnosti. Naloga ohranjanja spomina presega katerokoli oblast,« je dejal. »Da tako vlogo v družbi lahko ohranjajo, je zlasti pomembna njihova avtonomija, ta pa ne pomeni nedotakljivosti, temveč zagotovilo, da si jih nihče ne prisvaja, ter neodvisnost od politike in struktur moči. Avtonomija pride z odgovornostjo do stroke in javnosti.«

Muzeji niso okosteneli shranjevalci preteklosti, zaprti v slonokoščene stolpe, ampak sodobni nosilci sprememb, ki ne smejo biti nevtralni. Foto Roman Šipić
Muzeji niso okosteneli shranjevalci preteklosti, zaprti v slonokoščene stolpe, ampak sodobni nosilci sprememb, ki ne smejo biti nevtralni. Foto Roman Šipić

 

V zgodovino po odgovore


Zgodovinar Božo Repe je spomnil na projekt muzeja revolucije, zasnovanega leta 1978, a nikoli uresničenega, nato pa za boljše razumevanje trenutnega dogajanja na polju kulture ponudil širši zgodovinski okvir in osvežil slovenski spomin, ki je vedno krajši.

Spomnil je na zapis Janeza Janše v osnutku programa Slovenske demokratične zveze leta 1991, v katerem so se zaobljubili, da se bodo zavzemali za to, da se bo »celotna družbena struktura nagnila v desno«. Projekt »kulturnega inženiringa, ki naj bi preoblikoval zgodovinsko zavest slovenske družbe«, je vlada Janeza Janša v vseh kasnejših zasedbah oblasti postopoma uresničevala s političnimi menjavami vodilnih v pomembnih javnih institucijah, na katere je v svojem prispevku spomnil Repe in dodal, da so sicer koncept po sistemu fevdalne delitve države prevzemale tudi levoliberalne oblasti.

Da so lahko zgodovinske vzporednice iz časov, ko se je nihalo nagnilo iz demokratičnega položaja v avtoritarni – predvsem v tridesetih letih, dober zgled, kako se izviti iz trenutnega položaja, je prepričan tudi sociolog Rudi Rizman, ki je sredi sodne obravnave s tožečo stranko SDS. Glede na splošno razraščanje avtoritarnega sistema je razpravo muzealcev pozdravil kot prispevek k redemokratizaciji naše družbe in zbujanje mednarodne pozornosti. Za trenutno situacijo je našel ustrezno reklo »rep maha s psom«, saj stranka, ki uživa manj kot petinsko podporo, avtoritarno opleta z večinskim bitjem, narodom.


 

Ključna je participacija


Umetnostni zgodovinar in muzejski svetnik Andrej Smrekar je na primeru pestre zgodovine Narodne galerije zagovarjal pomembnost integriranja stroke, opozoril na dolgoročne posledice internih sporov in uzurpacij ustanov ter kot zgled dobrega politika postavil Ivana Hribarja, ki je »poskrbel za financiranje in se ni vmešaval v strokovno delo, razen ko je bilo to ogroženo, ni izdajal ukazov in grozil z ukinitvijo financiranja, temveč omogočil stroki, da je v interesu javnosti uresničila svojo vizijo«. Dodal je, da je preverjanje strokovnih odločitev in učinkov na heterogeno javnost treba nenehno preverjati – s participatornim delovanjem, ki je vrednota muzejev 21. stoletja.

Dolgoletna direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac se je po preteklih burnih mesecih v svoji instituciji vprašala, kdaj in zakaj so muzeji prostori demonstriranja politične moči. »Ker muzeji kritično mislimo, smo demokratični, vztrajamo pri strokovnosti, avtonomiji in participatornosti, vključenosti publike in umetnikov,« je takoj odgovorila in poudarila, da sta demokratičnost in kritičnost inherentni muzejem, zgodovinskim in umetnostnim, tem toliko bolj, saj so artefakti zanje posebej narejeni. Preletela je nekaj ključnih razstav in dejavnosti Moderne galerije ter MSUM, ki se, kot je dejala, skozi svoje projekte samoreflektirata.
 

Šolski primer zlorabe moči


Opozorila je na poseganje vlade v ustanovne akte Moderne galerije in drugih kulturnih institucij, zato je bil pravni svet naslednjega govorca posebej dobrodošel. Profesor s pravne fakultete Rajko Pirnat je podrobno preučil novo dikcijo v ustanovnih aktih javnih zavodov, ki po njegovem mnenju nakazujejo jasen vzorec prilagajanja kriterijev določenim kandidatom, ki ustrezajo tej ali oni stranki ter izpolnjujejo določene prilagojene pogoje.

Prav izbira novega direktorja Moderne galerije je šolski primer, s katerim lahko študentom razloži koncept zlorabe moči, je povedal Pirnat. Opozoril je na pravni koncept »detournement de pouvoir« oziroma zlorabo moči ali sprevrženje oblasti. »Vlada mora delovati v javnem interesu, ne pa v imenu strankarskih parcialnih interesov in ciljev, kar se očitno dogaja zdaj.« Poudaril je, da je sicer dokazovanje zlorabe oblasti težavno, saj morajo biti dokazi za zasledovanje drugih ciljev objektivni, relevantni in konsistentni. So pa sodni spori, kjer bi bilo treba uveljavljati dokaze, da izbrani kandidat ne izpolnjuje pogojev, edina možnost, da bi se ta praksa končala.

»Zadnji primeri kažejo na centralizirano akcijo in bi bili dobra podlaga za sodno uveljavljanje tega koncepta, ki v našem sodnem sistemu še ni zaživel, kar seveda ne pomeni, da sprevrženja oblasti nimamo,« je zaključil Pirnat.

Muzeji niso okosteneli shranjevalci preteklosti, zaprti v slonokoščene stolpe, ampak sodobni nosilci sprememb, ki ne smejo biti nevtralni.<br />
Foto Jure Eržen
Muzeji niso okosteneli shranjevalci preteklosti, zaprti v slonokoščene stolpe, ampak sodobni nosilci sprememb, ki ne smejo biti nevtralni.
Foto Jure Eržen

 

Muzeji – nosilci sprememb


Matevž Čelik, nekdanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, je spregovoril o spreminjajoči se vlogi muzejev danes, ki je njihovo financiranje ne dohaja. Ozrl se je po mednarodnem prostoru, kjer vedno več vlagajo v nove površine za izobraževalne programe ter raziskovalno dejavnost, ki je usmerjena v reševanje perečih problemov današnjega časa, kot so neenakosti v družbi, ekologija in demografija. »Muzeji so varuhi kolektivnega spomina in nosilci kritičnega mišljenja, so pa tudi nosilci sprememb,« je poudaril, a posodobitve ne bomo dosegli z novimi objekti (čeprav nekateri muzeji res potrebujejo prenovo in prostore), ampak tako, da bodo specifike muzejev prepoznali ustanovitelji in na podlagi tega sprejemali odločitve, je dejal.

»Zaradi pomanjkanja programskih sredstev so se slovenski muzeji obrnili k Evropi in izpeljali številne mednarodne projekte, hkrati pa postali nosilci novih strokovnih omrežij, ki so danes najpomembnejši vir strokovnega znanja,« je poudaril Čelik.

Na rečeno se je navezala Alenka Pirman, doktorandka heritologije na FF, ki je poiskala korelacijo med mandati direktorjev nacionalnih muzejev in uspešnostjo črpanja sredstev kot enega od kazalcev uspešnosti v mednarodnem merilu. Pri tem se je oprla na podatke Centra Ustvarjalna Evropa (CED), nadnacionalnega programa EU, izrecno namenjenega sofinanciranju kulturnih projektov.

»V Sloveniji imamo 13 muzejev (brez Muzeja športa, ki ga je lani ministrstvo izbrisalo iz razvida). Sedmim direktorjem se je letos iztekel mandat. V zadnjih dvajsetih letih je devet muzejev uspešno pridobivalo sredstva v programu Ustvarjalna Evropa. Posebej uspešni so bili MAO, MG+MSUM, SEM in MNZS, ki so tudi večkrat vodili projekte, kar pomeni, da so v visoko kompetitivnem okolju s svojimi projekti prepričali mednarodne partnerje, da so se jim priključili. V omenjenih štirih institucijah je Alenka Pirman dokazala tudi korelacijo uspeha z mandati zdaj zamenjanih direktorjev Matevža Čelika, Zdenke Badovinac, Bojane Rogelj in Tanje Roženbergar ter Kaje Širok.

»Vodenje projektov je dokaz razvoja vizije ter mednarodnega umeščanja in relevantnosti institucije v širši prostor – ali je to za državo in državljane dobro?« je Alenka Pirman sklenila prispevek in razpravo s še enim retoričnim vprašanjem.

Komentarji: