Neomejen dostop | že od 9,99€
V visoki starosti 95 let je umrl znani slovenski slikar France Slana, so sporočili iz Galerije Hest. Bil je eden naših najstarejših in najplodovitejših slikarjev, katerega delo je naletelo na širok krog ljubiteljev.
Po rodu je bil iz Bodislavcev pri Mali Nedelji, kjer se je rodil leta 1926. Po končani gimnaziji se je po vojni, ki jo je preživel tudi med partizani, vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Slikarstvo je študiral pri profesorju Gabrijelu Stupici, diplomiral pa leta 1949.
Značilne motive, kot so bile vedute mest in krajin, živali – mnogim je bil znan kot slikar petelinov, mačk ali rib –, ženskih aktov, Don Kihotov, tihožitij ali čolnov, je ustvarjal v različnih tehnikah, kot so gvaš, tempera, pastel, risba, grafika, tapiserija in keramika. Najpogosteje pa je ustvarjal v klasičnih tehnikah olja in akvarela.
Velja za slikarja z nemara najštevilčnejšim opusom v Sloveniji. Po likovnem pristopu je bil pretežno tradicionalist in svojevrsten samohodec, ki je razvil prepoznaven slog. Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada za cikel umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja.
Študijsko je potoval v Francijo, na Norveško, v Egipt in ZDA. Prvič je samostojno razstavljal v ljubljanski Mali galeriji leta 1953, sledilo je več kot 150 samostojnih razstav doma in po svetu.
»France Slana je ustvarjalni sinonim za življenjsko vitalnost, a nič manj za nostalgično zavest o odmiranju starožitnega sveta, ki ga slikarju simbolizirajo slovenske kmečke domačije, mlini in kozolci,« je ob njegovi devetdesetletnici v Delu zapisal umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj. »Zazrtost v arhaičnost je v mladosti srečno povezal s smislom za geometrizirano stilizacijo. S poudarjanjem razpadajoče strukture snovnih površin, reliefno razčlenjenih v duhu tedaj modernega informela in pretehtano zgoščenih v kompozicijsko enovitost, je prvobitnost take motivike skrivnostno pretopil v duhovno ozračje elegično magične temine.«
»Ne. Zelo koristna zadeva je bil morda le program tako imenovanega večernega akta,« je leta 2013 v intervjuju za Delo odgovoril na vprašanje glede tega, ali mu je ljubljanska akademija kaj dala. »Pri urah korekture nisem imel težav, ker mi je risanje dobro šlo. Novih stvari smo se naučili le pri grafiki, ker je bil Božidar Jakac zelo prizadeven in nas je podrobno seznanil z različnimi grafičnimi tehnikami.«
Glede priljubljenega motiva rib je, denimo povedal: »Riba je oblika živega bitja, ki v enem krogu združuje vse – telo, glavo, roke, noge.« Morje ga je sicer zaznamovalo že v mladih letih, saj jih je del preživel v Splitu.
Zakaj pa toliko petelinov? »Tudi petelini so – tako kot ribe – zelo svojevrstna forma. Petelin je gospodar dvorišča, lahko je napadalen, prestrašen, lahko leti, poje. V tem je veliko simbolike. Zanimiv je tudi likovno, upodobiti ga je mogoče barvno zelo raznovrstno. Vsak je drugačen. Aha, pa še to! Včasih mi na paleti ostanejo dobre barve, ki bi jih bilo škoda zavreči. In nastane nov petelin,« je odgovoril.
»Zakaj slikam akte, me pa ne bo nihče vprašal?! Zato jih slikam, ker sem popolnoma normalen. A to danes ni preveč moderno, če si preveč normalen. Mislim, da si v prednosti, če nisi.«
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji