Umrl je slikar Ludvik Pandur

V 78. letu starosti je umrl slikar Ludvik Pandur, je danes na družbenem omrežju facebook sporočila njegova hčerka, plesalka Ana Pandur Predin. 

Slikar, ki je živel in ustvarjal v Mariboru, na Maistrovi ulici, kjer je imel atelje, se je rodil leta 1947 v Slovenj Gradcu. Slikarstvo mu je bilo pregovorno položeno v zibko, saj sta bila slikarja tudi očetov stric in oče Lajči Pandur. Namesto izbire ljubljanske akademije se je odločil za študij slikarstva na akademiji v Zagrebu, saj je tam izobrazbo pridobil že oče. Po zaključku študija, kjer je bila njegova sošolka tudi slovita Marina Abramović, se je v Zagrebu pridružil mojstrski delavnici slikarja Krsta Hegedušića. Po očetovi smrti leta 1973 se je vrnil v Maribor.

Ludvik Pandur v Umetnostni galeriji Maribor

Od prve samostojne razstave v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž leta 1971 se je predstavil na številnih razstavah doma in v tujini. Do upokojitve je bil profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Mestna občina Maribor mu je leta 2018 podelila Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.

Njegovo delo zaznamujejo večna prehajanja med figuro in krajino, med mimetičnostjo in abstrakcijo, med liričnim in epskim, med intimnim in mitološkim. »Ludvik Pandur je slikar, ki je v Mariboru zelo prisoten, ne samo kot izjemen ustvarjalec, ampak tudi pedagog. Njegov opus obsega več tisoč del, saj slika kontinuirano od časa študija v Zagrebu vse do danes,« je ob odprtju velike retrospektivne razstave njegovih del leta 2021 v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) dejal kustos Jure Kirbiš.

»V mojem slikarstvu je vedno prisotna srhljivost; deluje v razponu od lepote do groteske; tista zarisana lepota, ki draži in provocira,« je o svojih delih dejal umetnik sam.

V interjuju za Delo leta 2018, ob prejemu Glazerjeve nagrade, pa je med drugim dejal: »Zame je enako simulativen sprehod po mariborskem parku kot po Manhattnu, nebotičniki se ne razlikujejo veliko od dreves. Prizor iz letala, ko smo vzletali z madridskega letališča in so se pod nami izrisala rdeča kastiljska polja s črnikami je zame bila enako močna vizualna impresija kot črn stolp plinarne v mariborskem Melju ali krajina onkraj mestnih meja. Kar šteje, je dovolj močan impulz, četudi gre za drobno igro svetlobe in sence ali skoraj neopazen kontrast. Vse sestavlja edinstveno okolje, ki ponazarja človekovo eksistenco eksistenc in njegove metamorfozne preobrazbe.«