»To ni romska kultura, to je revščina«
Natalija Djoković iz društva Mozaik: Rasizem je postal resnično odprt, za kritiko pa se prostor vse bolj zapira.
Odpri galerijo
Natalija Djoković je socialna delavka iz društva Mozaik. Foto Blaž Samec
Stene v pisarni društva Mozaik v Savski ulici so polepljene z risbami, ki so jih podarili otroci. Nastale so samoiniciativno ali pa v okviru delavnic, ki jih izvajajo v društvu, v katerem se ukvarjajo predvsem s socialnim vključevanjem Rominj in Romov, ki živijo v glavnem mestu. »Delamo vse, kar zaznamo kot potrebo,« pravi Natalija Djoković, tamkajšnja socialna delavka. »V primeru nasilja v družini se ukvarjamo z njim, ko pa družina potrebuje učno pomoč, jo ponudimo. Je pa zelo velika potreba predvsem po pomoči pri branju in pisanju.«
Z Romi smo začeli delati na pobudo ljubljanske občine leta 2004, ko so živeli v barakarskem naselju ob Žalah. Tam smo postavili zabojnik in izvajali aktivnosti za otroke. Leta 2011 smo zabojnik umaknili, ko so oblasti porušile barake, približno 500 ljudi, ki so tam živeli, pa preselile v neprofitna stanovanja in bivalne enote. Večino smo jih spoznali tam, informacije pa se širijo tudi od ust do ust, kličejo nas iz centrov za socialno delo, šol in zdravstvenih domov.
Nekateri se znajdejo bolj, drugi manj, mislim pa, da je tudi za Rome stanovanjska situacija v Ljubljani boljša kot drugod po državi. Preselitev iz barakarskega naselja je bila edina prava pot. Zelo napačna je predpostavka, da je to njihov način življenja, da živijo v barakah. To ni njihova kultura, to je revščina. Romi sami povejo, da ne želijo tako živeti, a da je to pogosto edini izhod. Ljudje, ki so živeli ob Žalah, so se želeli preseliti, in ko so se preselili, je bilo seveda najprej težko, a to je bil velik premik z vidika socialne vključenosti. Barake so bile v lasti občine, zato jim je občina tudi po zakonu morala rešiti stanovanjsko stisko.
Med njimi je skoraj stoodstotna brezposelnost. Tisti, ki imajo redno legalno zaposlitev, so izjeme, tudi v Ljubljani. Še posebej pri ženskah in med mladimi Rominjami tudi ne vidimo trenda, da bi se zaposlovale. In kar ponovno opažamo, podobno je bilo pred nekaj leti, da zavod za zaposlovanje izključuje Rome. Tistim, ki niso pismeni, izdajo kratko odločbo, da niso več aktivni iskalci zaposlitve. Izključuje se jih iz zavoda in se od njih tudi nič ne pričakuje. Ne ponudi se jim, čeprav je to naloga zavoda, da bi se vključili v usposabljanje, in hkrati se od njih ne pričakuje, da bi iskali službo.
Pomembne teme, kot so izobraževanje romskih otrok, pravice žensk, nasilje v družini, reševanje otrok, ki so zanemarjeni, se namerno pušča pod gladino, da ne bi pogledale preveč ven, in to zato, da ne bi prišlo do konfliktov. Lanski protest je pomemben, toda potrebovali bi prav to − več romskega aktivizma. Toda tudi v Ljubljani, čeprav so živeli skupaj in se med seboj poznajo, skupnost ni zares povezana. Zdi se, da več napora vložijo v to, da prikrijejo, da so Romi, kot pa da bi šli na ulico in zahtevali pravice. Je pa to posledica toliko in toliko let diskriminacije. Problem je, da so jo ponotranjili tudi sami. Marsikdo reče, da so drugačni od drugih Romov, da pa oni niso cigani. Vsak se želi znebiti stigme. Najbolj žalostno je, da imamo družino, ki ji je uspelo skriti v šoli, da so Romi, in tam so otroci najbolj uspešni. Rezultati skrivanja se dejansko pokažejo, in to je najbolj žalostno.
Statistika glede usmerjanja otrok kaže, da se približno odstotek do dva neromskih otrok usmeri v šolo s prilagojenim programom, medtem ko je ta odstotek pri romskih otrocih že dvanajst. Še pred petimi leti je bilo teh otrok osem odstotkov. Problem se v resnici začne z vstopom v šolo pri otrocih, ki jim slovenščina ni materni jezik. Večina Romov v Ljubljani je, denimo, prišla iz Bosne. Toda ni praksa, da bi ti otroci v prvem razredu dobili kakršnokoli dodatno obliko pomoči. In luknja v znanju se nato skozi leta tako poveča, da je v 4. ali 5. razredu novo znanje skoraj nemogoče pridobiti. Te otroke se zato usmeri v program s posebnimi potrebami. To storijo po tem, ko jim dajo pisati poseben test. Toda test je v slovenskem jeziku, zato je nemogoče, da bi ga otroci opravili, in so poslani v posebni program. Manjka nek vzporedni sistem, ki ne bi smel biti zastavljen projektno, in hkrati bi moral biti fleksibilen, da bi lahko šola odločila o urah pomoči otrokom, ki jim slovenščina ni materni jezik. Če bi od začetka imeli takšno pomoč zagotovljeno, bi ti otroci lahko zelo zgodaj začeli zapolnjevati manko.
To zahteva morda nekaj dodatnih zaposlitev.
Prepričana sem, da se šole na ta način polni in ohranja. Šole za otroke s posebnimi potrebami je treba ohranjati pri življenju in se jih polni z romskimi otroki.
Je, toda o tem smo trdno prepričani.
Kar mi lahko naredimo, je, da staršem svetujemo, naj otrok ne vključijo v ta program, toda problem je, da ni alternative. V takem primeru otroku namreč ostane samo goli šolski sistem, ki pa zanj ne deluje. Smo pa imeli primer družine s tremi otroki, pri kateri se je šola zelo trudila, da bi prišli v posebni program. Pri zadnjem je mati postopek usmerjanja prekinila. Deklica je nato opravila redno osnovno šolo in je danes vpisana v drugi letnik triletne srednje šole. Hočem reči, da ni tako zelo nemogoče, je pa potem na družini, da sama najde alternativo, kot so razni mladinski centri in nevladne organizacije. Ta primer po drugi strani pokaže, kako ostaneš brez vsega. Je pa družini v Ljubljani veliko lažje iskati alternative, saj je tu veliko nevladnih organizacij kot pa kje drugje.
Romi so v Sloveniji na žalost videni kot večni tujci. Tudi v šoli ali pa na centru za socialno delo kdaj slišimo, da govorijo o naši otrocih in o romskih. Večina ljudi se o tem tudi ne sprašuje, kot bi nam bilo v zibelko položeno, da nismo del iste skupnosti. Hkrati je tudi sicer pogled dvojen; po eni strani se poveličuje socialno vključevanje prekmurskih Romov, in se tako zanemarja težave, ki so v Prekmurju, po drugi strani pa je kritika ves čas usmerjena v Dolenjsko, medtem pa veliko ljudi sploh ne ve, da Romi živijo tudi v Ljubljani. Nanje se gleda skupnost po skupnost, tudi med njimi samimi so trenja, in tudi ta so posledica delitve na avtohtono in neavtohtono.
Rasizem je postal resnično odprt. Ko sem študirala socialno delo, smo govorili bolj o prikritem rasizmu, medtem ko je danes rasizem absolutno odprt, javen, za kritiko pa se prostor vse bolj zapira. To smo videli tudi pri prihodu beguncev. Tako na evropski kot slovenski ravni je očitno postalo dovoljeno izreči vse. In če smo sovražni govor še pred nekaj leti pripisovali eni stranki, je zdaj vseprisoten, je mainstream. In zdi se, da smo nevladne organizacije zelo osamljen otok, ki kriči nekaj drugega.
Kako vas ljudje najdejo?
Z Romi smo začeli delati na pobudo ljubljanske občine leta 2004, ko so živeli v barakarskem naselju ob Žalah. Tam smo postavili zabojnik in izvajali aktivnosti za otroke. Leta 2011 smo zabojnik umaknili, ko so oblasti porušile barake, približno 500 ljudi, ki so tam živeli, pa preselile v neprofitna stanovanja in bivalne enote. Večino smo jih spoznali tam, informacije pa se širijo tudi od ust do ust, kličejo nas iz centrov za socialno delo, šol in zdravstvenih domov.
V kakšnih razmerah živijo Romi v Ljubljani danes, sedem let po porušenju barak?
Nekateri se znajdejo bolj, drugi manj, mislim pa, da je tudi za Rome stanovanjska situacija v Ljubljani boljša kot drugod po državi. Preselitev iz barakarskega naselja je bila edina prava pot. Zelo napačna je predpostavka, da je to njihov način življenja, da živijo v barakah. To ni njihova kultura, to je revščina. Romi sami povejo, da ne želijo tako živeti, a da je to pogosto edini izhod. Ljudje, ki so živeli ob Žalah, so se želeli preseliti, in ko so se preselili, je bilo seveda najprej težko, a to je bil velik premik z vidika socialne vključenosti. Barake so bile v lasti občine, zato jim je občina tudi po zakonu morala rešiti stanovanjsko stisko.
V barakarskem naselju pri Žalah so v društvu Mozaik izvajali delavnice za romske otroke. Foto Janez Petkovšek
Pravice Romov naj bi bile zagotovljene z ustavo, zakoni in mednarodnimi akti. Toda lani so morali protestirati pred državnim zborom zaradi razmer, v katerih živijo. Med drugim so opozorili na dolgoletno zatiskanje oči oblasti, zaradi česar živijo v začaranem krogu revščine.
Med njimi je skoraj stoodstotna brezposelnost. Tisti, ki imajo redno legalno zaposlitev, so izjeme, tudi v Ljubljani. Še posebej pri ženskah in med mladimi Rominjami tudi ne vidimo trenda, da bi se zaposlovale. In kar ponovno opažamo, podobno je bilo pred nekaj leti, da zavod za zaposlovanje izključuje Rome. Tistim, ki niso pismeni, izdajo kratko odločbo, da niso več aktivni iskalci zaposlitve. Izključuje se jih iz zavoda in se od njih tudi nič ne pričakuje. Ne ponudi se jim, čeprav je to naloga zavoda, da bi se vključili v usposabljanje, in hkrati se od njih ne pričakuje, da bi iskali službo.
Zakaj bi to zavod oziroma država počela?
Pomembne teme, kot so izobraževanje romskih otrok, pravice žensk, nasilje v družini, reševanje otrok, ki so zanemarjeni, se namerno pušča pod gladino, da ne bi pogledale preveč ven, in to zato, da ne bi prišlo do konfliktov. Lanski protest je pomemben, toda potrebovali bi prav to − več romskega aktivizma. Toda tudi v Ljubljani, čeprav so živeli skupaj in se med seboj poznajo, skupnost ni zares povezana. Zdi se, da več napora vložijo v to, da prikrijejo, da so Romi, kot pa da bi šli na ulico in zahtevali pravice. Je pa to posledica toliko in toliko let diskriminacije. Problem je, da so jo ponotranjili tudi sami. Marsikdo reče, da so drugačni od drugih Romov, da pa oni niso cigani. Vsak se želi znebiti stigme. Najbolj žalostno je, da imamo družino, ki ji je uspelo skriti v šoli, da so Romi, in tam so otroci najbolj uspešni. Rezultati skrivanja se dejansko pokažejo, in to je najbolj žalostno.
Lani je bilo v prvi razred vpisanih 318 romskih otrok, v deveti približno tretjina tega, so pred kratkim zapisali pri Mladini, ko so opozorili tudi, da se je petnajsto leto zapored povečalo število romskih otrok, ki ne hodijo v redno osnovno šolo, ampak v šolo s prilagojenimi potrebami. Kako to komentirate?
Statistika glede usmerjanja otrok kaže, da se približno odstotek do dva neromskih otrok usmeri v šolo s prilagojenim programom, medtem ko je ta odstotek pri romskih otrocih že dvanajst. Še pred petimi leti je bilo teh otrok osem odstotkov. Problem se v resnici začne z vstopom v šolo pri otrocih, ki jim slovenščina ni materni jezik. Večina Romov v Ljubljani je, denimo, prišla iz Bosne. Toda ni praksa, da bi ti otroci v prvem razredu dobili kakršnokoli dodatno obliko pomoči. In luknja v znanju se nato skozi leta tako poveča, da je v 4. ali 5. razredu novo znanje skoraj nemogoče pridobiti. Te otroke se zato usmeri v program s posebnimi potrebami. To storijo po tem, ko jim dajo pisati poseben test. Toda test je v slovenskem jeziku, zato je nemogoče, da bi ga otroci opravili, in so poslani v posebni program. Manjka nek vzporedni sistem, ki ne bi smel biti zastavljen projektno, in hkrati bi moral biti fleksibilen, da bi lahko šola odločila o urah pomoči otrokom, ki jim slovenščina ni materni jezik. Če bi od začetka imeli takšno pomoč zagotovljeno, bi ti otroci lahko zelo zgodaj začeli zapolnjevati manko.
To verjetno ne zahteva ne veliko denarja ne veliko truda.
To zahteva morda nekaj dodatnih zaposlitev.
In zakaj se ne zgodi?
Prepričana sem, da se šole na ta način polni in ohranja. Šole za otroke s posebnimi potrebami je treba ohranjati pri življenju in se jih polni z romskimi otroki.
Težka trditev.
Je, toda o tem smo trdno prepričani.
Kaj narediti, da se to konča?
Kar mi lahko naredimo, je, da staršem svetujemo, naj otrok ne vključijo v ta program, toda problem je, da ni alternative. V takem primeru otroku namreč ostane samo goli šolski sistem, ki pa zanj ne deluje. Smo pa imeli primer družine s tremi otroki, pri kateri se je šola zelo trudila, da bi prišli v posebni program. Pri zadnjem je mati postopek usmerjanja prekinila. Deklica je nato opravila redno osnovno šolo in je danes vpisana v drugi letnik triletne srednje šole. Hočem reči, da ni tako zelo nemogoče, je pa potem na družini, da sama najde alternativo, kot so razni mladinski centri in nevladne organizacije. Ta primer po drugi strani pokaže, kako ostaneš brez vsega. Je pa družini v Ljubljani veliko lažje iskati alternative, saj je tu veliko nevladnih organizacij kot pa kje drugje.
V številki Časopisa za kritiko znanosti o rasizmu je Vlasta Jalušič opozorila tudi na samo definicijo romske skupnosti, v kateri ta ni opredeljena kot »narodnost«, ampak kot »posebna etnična« skupnost. Tudi definicija, ki jo najdemo v javnosti, se veže predvsem na etničnost in kulturo. To pa, kot opozarja avtorica, pripadnike romske skupnosti že v osnovi definira kot »druge«.
Romi so v Sloveniji na žalost videni kot večni tujci. Tudi v šoli ali pa na centru za socialno delo kdaj slišimo, da govorijo o naši otrocih in o romskih. Večina ljudi se o tem tudi ne sprašuje, kot bi nam bilo v zibelko položeno, da nismo del iste skupnosti. Hkrati je tudi sicer pogled dvojen; po eni strani se poveličuje socialno vključevanje prekmurskih Romov, in se tako zanemarja težave, ki so v Prekmurju, po drugi strani pa je kritika ves čas usmerjena v Dolenjsko, medtem pa veliko ljudi sploh ne ve, da Romi živijo tudi v Ljubljani. Nanje se gleda skupnost po skupnost, tudi med njimi samimi so trenja, in tudi ta so posledica delitve na avtohtono in neavtohtono.
Podobno se kaže širše. Junija je italijanski minister Matteo Salvini napovedal popis Romov in izgon tistih, ki nimajo državljanstva. Francija je to storila leta 2009, ko je izgnala 10 tisoč Romov v Romunijo in Bolgarijo, leto pozneje skoraj prav toliko. Francoski mediji so tedaj pisali tudi o obstoječi bazi podatkov o Romih. Kaj se dogaja?
Rasizem je postal resnično odprt. Ko sem študirala socialno delo, smo govorili bolj o prikritem rasizmu, medtem ko je danes rasizem absolutno odprt, javen, za kritiko pa se prostor vse bolj zapira. To smo videli tudi pri prihodu beguncev. Tako na evropski kot slovenski ravni je očitno postalo dovoljeno izreči vse. In če smo sovražni govor še pred nekaj leti pripisovali eni stranki, je zdaj vseprisoten, je mainstream. In zdi se, da smo nevladne organizacije zelo osamljen otok, ki kriči nekaj drugega.
