Vsako, še tako občutljivo in staro drevo, je vredno presaditi
Gozdarka, arboristka svetovalka dr. Lena Marion, je vodja oddelka za arboristiko pri podjetju Tisa, ki skrbi za drevesa na javnih površinah prestolnice. Po študiju gozdarstva sredi devetdesetih jo je pritegnilo vprašanje nege dreves v urbanem okolju, o kateri se takrat še ni veliko govorilo. Poudarja, da je vsako drevo v mestu dragoceno, čeprav jih imamo na Rožniku dovolj.
»Pa vendarle ga nimamo več prav na tej ulici. Če ga podremo, vzamemo ulici znamenje, mimoidočim senco, fotografom pa lep pogled,« pravi Lena Marion. Zagovarja mnenje, da je še tako staro, občutljivo in veliko drevo vredno presaditi. Tako so pred meseci uspešno presadili pet občutljivih, dvajset let starih japonskih češenj.
Kaj je arboristika?
Arboristika se ukvarja z nego in gojenjem posameznih dreves ali skupin dreves, praviloma v urbanem okolju.
Kaj je potem nega in vzgoja bonsajev?
To je nekaj popolnoma drugega. Vzgoja bonsajev in arboristika imata bolj malo skupnega. Vzgoja bonsajev si drevo podreja tako, da ga poskuša vizualno postarati in ga vzgaja ves čas pod stresom, da drevo dobi načrtovano obliko in videz. Drevo raste praviloma v posodah. Končni cilj in njegovo doseganje sta drugačna kot pri arboristiki. Pri arboristiki je cilj (izvzeta so glavičena in strižena drevesa) naravno razraslo drevo, ki ga sadimo z namenom, da doseže svojo končno starost in dimenzijo. Pri upoštevanju sodobnih arborističnih smernic drevesa sadimo v ustrezne rastne razmere in jih redno, a malo intenzivno negujemo. Torej vsako naravno veliko drevo mora imeti tudi v mestu na voljo dovolj velik volumen rastnega prostora v tleh, ker le tako lahko dosežemo, da bodo drevesa uspešno rasla in da bodo zdrava. Z redno nego krošnje in zaščito rastnega prostora pa bodo drevesa lahko opravljala vse vloge, ki jih v mestu od njih pričakujemo.
Koliko dreves je v Ljubljani, ki naj bi bila med najbolj zelenimi mesti na svetu?
MOL ima na javnih površinah okoli 40.000 dreves, okoli 10.000 še na drugih površinah, ki so v lasti občine. Vseh dreves v Ljubljani pa je po naši oceni nekajkrat več, recimo okoli 150.000. Pri čemer seveda ne štejemo Rožnika, Golovca in Ljubljanskega gradu, kjer gre za gozdno površino. Vendar pa pri vprašanju zelene prestolnice ni toliko pomembno število dreves, pač pa pokrovnost oziroma zastrtost tal s krošnjami. Majhna drevesa ne zastirajo tako velike površine kot starejša drevesa z velikimi, obsežnimi krošnjami.
Kakšna pa je ta zelena pokrovnost s krošnjami, pa je podatek, ki ga za Ljubljano šele pridobivamo. Zagotovo je v nekaterih predelih Ljubljane velika, drugje premajhna, ponekod se povečuje, drugje zmanjšuje. Prof. dr. Cecil Konijnendijk van den Bosch, ki se z vlogo dreves in zelenih površin ukvarja že 25 let, je osnoval okvirno pravilo 3 – 30 – 300 za mestno drevnino oziroma zelene površine. To pravilo se osredotoča na ključni prispevek mestne drevnine in druge urbane narave k našemu zdravju in dobremu počutju. Prav tako priznava, da moramo upoštevati veliko različnih vidikov mestnega drevja, da bi bili uspešni. Obravnava tudi potrebo po drevesih v naših življenjskih okoljih. Hkrati je enostavno za izvedbo in spremljanje. Pravilo pravi, da bi vsak prebivalec mesta iz svojega doma moral videti najmanj tri primerno velika drevesa, da naj bi vsaka soseska morala imela najmanj 30-odstotno zastrtost površin z drevesnimi krošnjami in da naj bi bila razdalja do najbližje rekreativne zelene površine največ 300 metrov.
Je Ljubljana v omenjeni formuli?
Takšne zastrtosti s krošnjami v mestih ni prav lahko doseči, hkrati pa obstajajo mesta, ki to imajo. Kako zahteven projekt je to doseči, govori podatek mesta Malmö na Švedskem, kjer so v neki soseski izračunali, da imajo zastrtost z drevesnimi krošnjami komaj devetodstotno. Da bi to povišali za en sam odstotek, morajo posaditi 150 dreves. Tako so na določene lokacije že zasadili osem do deset metrov visoka drevesa, pri čemer so jim morali v tleh prej pripraviti dobre rastne razmere za rast kot tudi zalivalni sistem. Zanimivo pri tem je, da so to ljudje sprejeli pozitivno in se niso nič pritoževali nad tem, da so na račun pridobitve novih dreves izgubili parkirna mesta pred svojimi hišami.
Ko se vozimo po prestolnici, praktično ves čas ob cesti videvamo drevesa, na Dunaju, na primer, pa so predeli, kjer je samo beton.
MOL v zadnjih letih intenzivno sadi nove drevorede. Lani in letos smo skupaj s podjetjem Voka Snaga zasadili po več kot tisoč dreves na javnih površinah. Vendar pa kljub temu izgubljamo na drugi strani. Nekdanje hiše z velikimi vrtovi se spreminjajo v vila bloke, kar se množično dogaja denimo v Rožni dolini. Tako zelo hitro izgubljamo zelene površine, ki so praktično nenadomestljive in s takšno novogradnjo jih ne bomo dobili nazaj. Tega trenda se bojim. Hkrati zapuščene zaraščene površine namenjamo gradnji, kar je po eni strani razumljivo, po drugi strani pa to nekontrolirano zaraščenost sprejemamo, kot da tam ni nič, in da tega »ni škoda«. V resnici ni tako, čeprav je površina zaraščena, je tam veliko rastlin in živali. Ekološki vpliv takih otokov je velik in pozitivno vplivajo na klimo, ekologijo in bivanje v mestu. Vsaka novogradnja bi morala imeti dovolj velik delež zelenih površin, na katerih bi lahko uspevala velika drevesa.
Koliko se po vašem mnenju kot javnost zavedamo raznolikih vlog gozda in dreves?
Menim, da vedno bolj. Kljub temu, da se ljudje vse bolj zavedamo pomena dreves, je večji problem včasih s tistimi, ki odločajo o strategiji in ukrepih. Država in občine bi morale zahtevati dovolj velike zelene površine, tako kot tudi strokovno delo z drevesi na javnih površinah. Ljubljana in Maribor imata ustrezna pravilnika oziroma smernice za ravnanje z mestnimi drevesi. To bi morali prenesti tudi na vsa druga drevesa na javnih površinah kot tudi tista, ki so na zasebnih zemljiščih. Prevečkrat se zgodi, da ljudje v dobri veri naročijo nego nekomu, ki drevesa trajno poškoduje z obrezovanjem ali pa s posegi v tleh poškoduje njihov koreninski sistem. Obstoječa drevesa moramo ohranjati, saj potrebujejo kar nekaj časa, da zrastejo do velikosti, ko izpolnjujejo vloge, ki jih mi od njih pričakujemo. Če smo kot družba v zadnjem času malo napredovali pri pravilni negi drevesne krošnje (vedno manj je obglavljanja dreves), pa imamo še veliko možnosti za izboljšavo pri zaščiti rastnega prostora obstoječih dreves. Gradbena dela in obnove talnih vodov ali tlakov je mogoče opraviti tudi tako, da pri tem ne poškodujemo korenin. A to je treba upoštevati že pri projektiranju oziroma načrtovanju del v bližini obstoječih dreves. Pri tem svetujem sodelovanje arborista svetovalca. MOL ima protokol za izvajanje del v območju dreves, dobite ga na njihovi internetni strani, kot tudi smernice za načrtovanje, nego in zaščito dreves na gradbiščih.
Prej ste omenili, da so v švedskem mestu Malmö posadili deset metrov visoka drevesa. Kakšen smisel ima to, saj izkušnje menda kažejo, da majhna posajena drevesa skozi leta dohitijo večja zasajena?
Ni enoznačnega odgovora. Posaditi starejše in tako višje drevo je precej težje in dražje kot mlado, a s tem dobimo takoj vse pozitivne vloge velikega drevesa. Za veliko drevo moramo tudi bolj skrbeti na začetku, da se dobro vraste. Vzdrževanje je ključno, sploh zalivanje v prvih nekaj letih. Tudi priprava tal, rastnih razmer, je ključna. Torej če imamo dovolj sredstev, da veliko drevo kupimo, mu pripravimo primerna tla in zanj ustrezno skrbimo, predlagam zasaditev velikih dreves. Ta so tista, ki prostor obogatijo takoj. Če pa bomo zasadili drevo, na katero bomo takoj po zasaditvi »pozabili«, pa predlagam zasaditev manjših dreves. S tem bomo imeli večjo možnost, da drevo preživi in se vraste – oziroma bodo stroški manjši, če se zaradi pomanjkanja naše nege posuši.
Imamo včasih pozabljiv odnos tudi zato, ker imamo v Sloveniji veliko gozda?
Ne vem, mogoče. Nekdo drevo zlahka poseka, češ, saj imam v bližini gozd. Dreves je tam dovolj. Vendar je problem v tem, da jih sredi mesta, na ulicah, trgih, ni. Na tej ulici je poleti vroče, na tej ulici ni sence, poleti stati sredi betonskega trga ni prijetno, pod krošnjami dreves, ki rastejo v ustreznih rastnih razmerah, pa je lahko. Tega še nismo povsem dojeli.
Pred leti so ob prenovi ljubljanske opere podrli rdečo bukev, staro 130 let. Bi se jo dalo presaditi?
Tehnično zagotovo. Čeprav, kolikor vem, ni bila v najboljšem stanju za presajanje. Presajanje velikih dreves je tehnično sicer mogoče izvesti, vendar moramo pri tem upoštevati številne dejavnike, ki vplivajo na celoten proces. Pa ne gre samo za denar, ki tudi igra pomembno vlogo pri takih projektih. Lani septembra in letos februarja smo uspešno presadili pet japonskih češenj, starih dobrih 20 let. Ohranili smo praktično vse korenine. Lanskoletne tri so bile prvo sezono prav take, kot so bile na svojem prvotnem rastišču. Od letošnjih dveh pa je imela ena bolj presvetljeno krošnjo, kot bi si želeli. Ugotavljamo, da je bil razlog verjetno v tem, da je omenjeno drevo v drevoredu raslo na vzhodni strani, zdaj pa raste na zahodni, tako ima sonce iz nasprotne pozicije kot na prvotni lokaciji. Hkrati pa je letošnje zelo verjetno dodatno zdelala poletna vročina. A žive so vse češnje in ob redni negi si taka drevesa lahko opomorejo.
Kaj je ključni problem presajanja velikih dreves?
Za uspešno presajanje velikih dreves je treba ohraniti čim več njihovih korenin. Presajanje dreves, ki rastejo v mestu, kjer korenine rastejo le tam, kjer so zanje ustrezne razmere, je lahko težavno. To pomeni, da bi bilo dobro, če bi drevo na presajanje začeli pripravljati nekaj let vnaprej, za kar pa večinoma »ni časa«. Večje je drevo, več korenin želimo ohraniti, s tem pa se poveča tudi teža drevesa s koreninsko grudo, kar pomeni, da je za dvig drevesa treba zagotoviti dostop ustrezne mehanizacije, kot tudi za izkop drevesa, za dvig, prevoz in presaditev.
Je res, da je obseg koreninskega sistema enak ali celo večji od krošnje drevesa?
V splošnem je koreninski sistem dreves širok in plitev, čeprav korenine lahko segajo tudi v globino. Če razmere dopuščajo, korenine segajo daleč ven iz tlorisa drevesne krošnje. Če drevesu ne želimo škoditi, moramo varovati njegov rastni prostor, ki predstavlja tloris z radijem, ki je 12-kratnik premera debla oziroma štirikratnik obsega debla v prsni višini. V mestih pa razen v parkih ni prostora za enakomerno razporejene korenine v smeri stran od debla. Tam korenine iščejo razmere, ki so za rast ugodne. Zato se velikokrat zgodi, da pri gradbenih ali vzdrževalnih delih poškodujemo korenino, ki je navidezno majhna, pa je za drevo ključna in je njeno poškodovanje lahko usodno za drevo.
Koliko dreves na leto obrežete in negujete v Ljubljani?
Tisina ekipa obreže okoli 3000 dreves na leto in zasadi od 400 do 500 velikih, štiri do pet metrov visokih dreves. Do zdaj smo presadili tudi 11 velikih dreves, ki niso bila »šolana«. To pomeni, da v drevesnici niso pripravljali njihovega koreninskega sistema za presaditev. To so bila drevesa, ki so bila zasajena na njihovo končno lokacijo, a so si njihovi lastniki kasneje želeli presaditev. Največja je bila devet metrov visoka platana, ki smo jo presadili z Resljeve na Linhartovo cesto, najbolj zahteven projekt pa so bile prej omenjene japonske češnje.
Pred meseci ste obrezali zelo staro vrbo žalujko na Ižanski cesti, ki je bila že nevarna. Mnenje stroke je bilo, da bi jo morali podreti. Kako se odločate v takih primerih?
Odločitev za posek velikih in starih dreves zahteva temeljit premislek na podlagi večletnega spremljanja stanja drevesa in rezultatov podrobnih arborističnih pregledov z različnimi instrumenti. Posek drevesa je za nas arboriste skrajni ukrep, ko ugotovimo, da zaradi stanja drevesa ne moremo več zagotavljati varnega drevesa. Omenjena vrba je le še ostanek nekoč veličastnega drevesa. Kot steber ni več nevarna, a takih drastičnih ukrepov se poskušamo pri svojem delu izogibati, saj s tem sporočamo, da je tako obrezovanje dreves dopustno. Pa ni! To drevo je kot steber ostalo zato, ker le kot tako trenutno ni nevarno za okolico in ker je treba naravne vrednote po zakonu o ohranjanju narave ohranjati.
Ali drevo boli, ko mu odžagate vejo?
Ne morem reči, ali ga boli ali ne boli, a vsekakor drži, da je vsaka odžagana veja poškodba in nanjo drevo reagira, za kar porabi tudi kar nekaj svoje energije. Tudi zato je nujno, da začnemo z nego drevesa in z obrezovanjem zgodaj, da so poškodbe majhne. Če ima drevesce dva vrhova in mu s škarjami odrežemo enega, bo drevo poškodbo zlahka preraslo. Če pa odraslemu drevesu odrežemo vrh s premerom 20 ali 30 centimetrov, pa s tem močno posežemo v drevesna tkiva, povzročimo veliko poškodbo in odvzamemo veliko listno površino krošnje, ki jo ima tak vrh, kar pa je lahko za drevo usodno ali pa vsaj močno stresno.
Koliko je pri nas javnost oziroma politika dovzetna do ohranjanja dreves v urbanem okolju?
Mnenje lahko povem na podlagi lastne izkušnje. Ko sem se zaposlila na Tisi leta 1998, je bilo varovanje dreves v mestih praktično še v povojih. Danes se neprimerljivo bolje skrbi za drevesa. Še vedno pa sta varovanje in skrb bolj odvisna od lokalne pobude in zavesti posameznikov, na državni ravni pa ne vidim konkretnega premika.
Koliko vrst dreves imamo v Ljubljani?
Imamo okoli 250 vrst dreves in različnih kultivarjev. Prej omenjeni Malmö jih ima že čez tisoč. Vsako leto pri zasajanju testiramo nove kultivarje, nove vrste. Ekstremni vremenski pojavi in različnost rastnih razmer nam povzročajo dodatne težave, zato je pestrost vrst in kultivarjev nujna.
Obstajajo vrste dreves, ki so morda bolj primerne za urbano okolje?
Ni idealnega mestnega drevesa. Vsaka vrsta ima svoje zahteve, prednosti in slabosti. Tudi izbira lokacije zasaditve vpliva na izbiro. Izbira drevesa je pomembna, odgovorna in težka, zlasti ne enostavna, ker moramo premisliti vse vidike, vplive drevesa na okolico in vplive te na drevo.
Koliko je interesa med mladimi za izvajanje nege dreves? Kakšno je povpraševanje po tej storitvi?
Interes med mladimi je, a žal ni sistemskega izobraževanja, da bi na enem mestu lahko dobil vsa znanja. Smo v ustanavljanju šole za arboristiko, če dobimo odobren evropski projekt. Sicer bomo izobraževanje morali zasnovati nekoliko drugače.
