»Kaj pa boste ponudili turistom? Saj sploh nimate morja«

Prostrani travniki in gozdovi, zeliščni vrt, naravni velnes. Mir, ki je prepričal obiskovalce iz Bruslja, Dubaja, Nizozemske, Amerike, Malezije. Mir, ki je prepričal avstralskega novinarja in fotografa Anthonyja Hama, sodelavca izdajatelja turističnih vodnikov Lonely Planet.

Govorim o majhnem koščku raja, ki ga je v Čekovniku, nekaj kilometrov oddaljenem od Idrije, na 647 metrih nadmorske višine ustvarila Saša Černalogar Mrak, po izobrazbi andragoginja, ki pa je svoj osnovni poklic zamenjala za podjetništvo. »Ko smo na spletu pričeli ponujati apartma Na Kupčku, so me sorodniki iz Istre vprašali: 'Kaj pa boste ponudili turistom? Saj nimate morja!' Takšno prepričanje je bilo aktualno včasih, a časi se spreminjajo,« pravi.

Ljudje vedno bolj pogosto iščejo mir in tišino za počitek in temu se morajo vedno pogosteje prilagajati tudi turistični ponudniki, doda sogovornica. Poudari, da imajo en apartma, saj se to za zdaj povsem sklada z njihovo filozofijo o butičnem turizmu, pri katerem se lahko osebno posvetijo slehernemu gostu. To, da se obiskovalci redno izmenjujejo, ji seveda ustreza.

»Pred kratkim smo tu gostili družino iz Bruslja. Delajo od jutra do večera, nenehno so obkroženi s hrupom in ko so prišli k nam, so želeli le tišino. Mir.« In natanko to ponuja posestvo Na kupčku, kakor se imenuje Sašin košček gozdnega raja. Razlaga mi, da je gostom, v veliki večini so to pari, ki prihajajo iz tujine, zanimivo, da lahko gredo na vrt pred hišo, si natrgajo zelišča, zelenjavo, naberejo cvetje, v kokošnjaku poberejo sveža domača jajca. Da se naspijo, razvajajo. V mestih to le redko najdejo (če sploh). V povprečju obiskovalci v Čekovniku ostanejo od tri do pet dni – ravno dovolj, da sčistijo možgane.

Ko se gostje čudijo zvezdnatemu nebu …

»Ne potrebujemo atrakcij, pač pa le prostor za počitek, mir, tudi prostor za ustvarjanje v tihoti. Ni važno, ali je to na morju, v hribih, na podeželju. Ljudje smo se tako zelo navadili na nenehen hrup, na svetlobno onesnaževanje, predvsem v mestih, da se nekateri ne morejo nagledati zvezdnega neba. Kozarec vina, dobra hrana, ležanje na trati in občudovanje zvezd odtehtajo atrakcije in direndaj« pove Saša.

Ko oziroma če imajo obiskovalci dovolj miru in tišine, jih napoti v zanimive kraje v okolici – Idrija je od vseh glavnih turističnih točk oddaljena kakšno uro vožnje. Predlaga jim izlet v Postojnsko jamo, na Kras, ki postaja vedno bolj priljubljen, tudi do Pirana ali Portoroža ni daleč.

Če jim je vožnja odveč, si lahko v Idriji ogledajo mestni muzej ali del rudnika živega srebra, se nadihajo svežega zraku pri Divjem jezeru oziroma obiščejo 25 kilometrov oddaljeno bolnico Franja. Možnosti je precej, čeprav to ne pomeni, da je turizem v idrijski občini dosegel vrhunec – daleč od tega.

Na Kupčku tudi v novi izdaji Lonely Planet

Bo pa morda več ljudi v mesto in njegovo okolico privabil zapis o domačiji Na Kupčku, ki se bo predvidoma znašel v naslednji izdaji vodnika Lonely Planet. Letos se je pri Saši Černalogar Mrak namreč ustavil avstralski novinar in fotograf Anthony Ham, da bi sredi gozda v miru delal. »Toplina, s katero so me sprejeli, mir in tišina, so me prevzeli,« je povedal o svojem obisku. Kraj ga je tako navdušil, da bo Sašino posestvo našlo mesto tudi v prihodnji izdaji znanega vodiča, v katerem bodo predstavili lepote Slovenije.

»Ne vem še, kdaj bo nova izdaja ugledala luč sveta, a predvidoma naj bi bilo to konec letošnjega ali pa v začetku naslednjega leta. Sam se bom posebej posvetil Postojni, Krasu, dolini Soče in jugozahodni Sloveniji,« je dodal Ham, ki ga je navdušil oseben pristop mlade podjetnice.

Brez poslovnega načrta, le delo z(a) dušo

»Na Kupčku smo ustvarjali tako, kot bi ustvarjali namestitev zase. Gostje se tu počutijo kot doma, če ne še bolje. Začeli smo brez poslovnega načrta, dolgoročnih planov, kalkulacij. Delali smo z dušo,« se Saša vrne nazaj v začetke, ko se je apartma šele izrisoval. Še med študijem andragogike je opravila dodatna usposabljanja za maserko in pedikerko, kot bi slutila, da ji bo pridobljeno znanje že kmalu koristilo na novi poslovni poti.

»Dela v turizmu sem se lotila iz čistega veselja in želje, da ponudim gostom to, kar menim, da potrebujejo. Pri ureditvi apartmaja sem uporabila lasten čut za estetiko; čut za delo z ljudmi, izjemno me namreč zanimajo kognitivna psihologija in medosebni odnosi, pa izkoristila pri butičnem turizmu,« pravi svetlolaska in poda zanimiv primer spajanja nenavadnih idej: »Presenečenje za goste na platoju sredi gozda ne bi bilo tako sladko, če tja vsi skupaj ne bi prišli z bosimi nogami.« Kako malo je včasih potrebno, da se vrnemo nazaj k naravi oziroma ponudimo gostu posebno noto, nekaj privlačnega, magičnega.

Saša Černalogar Mrak je pohval na račun gostoljubja, svojih kulinaričnih sposobnosti ter kvalitetne, iznajdljive ponudbe že vajena. Gostom se pač trudi približati podeželje in na vprašanje, kako to, da se je kot mlada mamica odločila živeti nekaj kilometrov stran od mesta, prijazno odvrne: »Tu imam vse, kar potrebujem. Ko potrebujem družbo, se usedem v avto in odpeljem v Idrijo, večkrat tudi kam dlje, da s kom poklepetam in doživim mestni vrvež. Sicer pa mi nič ne manjka.«