Antibožiček
Na koncu leta razmišljamo, kako bomo obdarili najbližje. Vsakdo od nas je po malem božiček, to je tisti, ki daje. V tem zelo zapletenem svetu pa imamo tudi vse več antibožičkov, tistih, ki darove kradejo. Čas je povozil vse vrednote in običaje.
Največ bi dali tistim, ki jih imamo najraje. Dedki in babice, nonoti in none še posebej radi skrbijo za svoje vnuke. Najbrž zato, da bi živeli še dolgo v znanih pripovedkah o dedkih in babicah: »Moja nona je skuhala tako mineštro, o kakršni se ljudem danes ne sanja.« Ali pa: »Moj nono je lovil tako sladke ribe, da smo se še tri dni oblizovali.« Take juhice, take klobase in take potice so znali pripraviti samo naši nonoti. Znano, kajne!
Teh časov ni več.
Jaz jim malce kljubujem. Zato ob koncu poletja sadim cvetačo, rdeče zelje in brokole. Ko pozimi stisne mraz in začne primanjkovati zelenjave, so celo pri vnukih to vse bolj cenjene vrtnine. Naša Freja je oni dan raje pospravila cvetačo kot meso.
Njivo sem prekopal, pognojil, kupil 40 sadik, jih posadil, zalival še v poletni suši, se boril s požrešnimi polži ... Tri mesece pričakovanja, da pokukajo čudežni cvetovi. V naslednjih dneh bi jih dobili naši otroci na mizo. Z nekoliko oljčnega olja bi šli za med.
Včeraj zjutraj me je kap. Glavice cvetače in brokolov so bili v celoti porezani. Zadelo me je enako kot junija, ko je nepridiprav vlomil v hišo in odnesel nekaj kosov stare zlatnine. Policisti so ga čez 14 di prijeli in ga zaprli. Sodniki so ga obsodili. Ampak zlatnina je izhlapela.
Ob porezani cvetači in brokolih na policijo še pomislil nisem. V poplavi božičkov po novem obstajajo tudi antibožički, ki najmlajšim ne nosijo čokolade in bonbonov, ampak jim kradejo cvetačo in podobne priboljške. Če imaš vrt, imaš vse kar potrebuješ. Pravijo. Razen v primeru, ko nanjga lakomno pogledujejo Rusi, Izraelci, lačni Američani in antibožički. December ni samo mesec dobrote in obdarovanj, ampak tudi mesec nasilja in kraje. Čas je povozil samega sebe.
