Dama s kamelijami
Začelo se je s pismi, ki so me spraševala o moji knjigi, ki je izšla že davno, Razpoložena za Pariz. Nadaljevalo s Traviato, usodno vlogo operne dive Lane Kos, ki jo je na začetku leta pela v mariborski Operi. Nato me je s police poklicala knjižica, ki mi jo je podaril Tomaž Pandur in govori o pravem življenju kurtizane, ki je navdihovala, Marie Duplessis. Ker se v javnosti ni pojavila brez šopka velikih belih kamelij, so jo klicali dama s kamelijami. Oboževali so jo Franz Liszt, Baudelaire in oba Alexandra Dumasa, oče in sin. Dumasa mlajšega je ljubezen z Marie Duplessis navdihnila za srce trgajočo zgodbo Dama s kamelijami, o kurtizani, ki je po kratkem, dramatičnem življenju umrla za tuberkulozo, stara 23 let. Verdi je po njej ustvaril Traviato, njeno vlogo so odigrale največje dive vseh časov od Sarah Bernhardt, Marie Callas, Grete Garbo.
In tako sem, zatopljena v čas Pariza 19. stoletja, stopala po Poljanski cesti in zastala ob cvetličarni, ob vhodu skulpture čudovitih rastlin. Vstopila sem v skrivnosten domišljijski vrt. Cvetličar Miha Oblak me je sprejel, kot bi čakal name, ni me vprašal, kaj želim, videl je, da sem vstopila z oblakom sanj. Vodil me je po prostorih, pokazal barjanske tulipane, okroglo vrtljivo posteljo sredi eksotičnih rastlin in praproti, razkošje rož, opoj vonjav, eklektična arhitektura, ogledala, lestenci ... Kako je lepo, sem dahnila, ko so se oči poskušale privaditi na lepoto barv, oblik. Nekaj moram vzeti tukaj, nekaj, kar bom odnesla domov. Problem je v tem, ker ne znam z rožami, sem skoraj sramežljivo rekla. Večinoma pri meni umrejo.
Kamelije ne bodo, reče. Kamelije, imate kamelije? Seveda imamo kamelije, saj ste v cvetličarni, se je nasmehnil. In tako sem odšla iz tega nenavadnega prostora s čisto svojo kamelijo. Moja nima belih cvetov, a je moje malo stanovanje napolnila z zgodbo.
