Do zdravnika
Pred časom so me iz zdravstvenega doma, kjer sem od rosnih študentskih let, obvestili, da moja zdravnica odhaja v pokoj. A namesto nje že prihaja nova, zato se moram osebno oglasiti. Preusmerili me bodo v ustrezno ambulanto in tam bomo uredili izbiro. Svoji zdaj že upokojeni zdravnici sem napisala pismo, »hvala vam za vse« ter podobno čustvene besede, in pohitela k tako imenovani vstopni točki. Da me morda ne prehitijo drugi in ne ostanem še brez zdravnika, kot v zadnjem času grozi tisočem Ljubljančanov.
Nisem bila edina, a ta »točka« v obliki vratarnice je delovala brezhibno od varnostnika do medicinske sestre, ki nas je popisovala kot po tekočem traku, pri tem pa seznanjala še z novo obliko elektronske komunikacije prek spletne aplikacije doZdravnika. Ko bom prejela mail, jo moram aktivirati, uporabniku je zelo prijazna, je še dodala sestra.
Aplikacij se na splošno bojim. Pozabljam svoja gesla, vsaka ima svoj sistem, včasih ne delujejo, so zapletene in včasih se ne morem prebiti niti do konca registracije. Posebej inkriminirana in popljuvana je prav doZdravnika, o kateri smo poleti poslušali najgrozljivejše reči: da zablokira, da ne dela, je diskriminatorna in nas poleg tega še veliko stane.
A moja izkušnja je prav drugačna. En dva tri sem bila aktivirana, poslala pošto novi doktorici in tudi že prejela odgovor, da sem naročena na tretji odmerek cepiva proti klopnemu meningoencefalitisu naslednjo sredo ob 12. uri. Podpisala se je sestra Tina in me pri tem še lepo pozdravila. Za vse skupaj sem porabila tri minute svojega dragocenega časa. Tri! Navdušena sem.
V časih, ko vsi kar tekmujemo, kaj vse je slabo in slabše, je treba kdaj kaj tudi pohvaliti. In upati in se veseliti, da so časi, ko smo ure in ure sedeli pred vrati zdravniških ordinacij z napisom Ne trkaj! mimo.
