Halo, lepa Vida!
V dolinici pod rojstno hišo Josipa Jurčiča na Muljavi sem 4. julija leta 2014 v živo gledal Desetega brata, kjer že desetletja ljubiteljsko uprizarjajo prarojaka svojega dela. Datum pomnim, ker sem moral zaradi Martinka Spaka in druščine prekiniti ogled fuzbal tekme Nemčija: Francija na SP v Braziliji, itak pa mi je Mats Hummels z glavo zagrenil večer.
Malo manj kot devet let pozneje si je več kot 70 domačinov razdelilo vloge v predstavi(tvi) Lepe Vide. Fuzbala na teve ni bilo, kar se je imelo zliti z neba, se je dan prej. Zadnjico nama je grel moj usnjeni džeki, saj nisva vedela, da je tamkaj dek'ca obvezna oprema. Ker les je lep, pa hkrati trd, lahko tudi vlažen.
Avditorij je bil lepo nabit, dogajanje je minilo, kot bi (parkrat) mignil. Sledil je gromek, dolg aplavz priklanjajočim se igralskim navdušencem. Padale so zahvale, šopki, potem pa ... Oznanjeno je bilo, da je sredi dramatičnega dogajanja nekomu iz žepa, torbice, rukzaka, morda iz rok spolzel mobilec.
»Kaj pa, če je tebi?« sem vprašan, ko odhajava proti izhodu. Ob mojem absolutnem zanikanju, čeravno naprave nisem tipal v žepu, se pohecava, da bom pač ponjo prišel dan pozneje. In še za večji hec ona pokliče na mojo številko. In igralka, ki je javno obelodanila, no, ob tisti uri obelonočila, najdbo, ozvočeno sporoči: »Nekdo kliče« pa »Dušan pošilja sporočilo«.
Celo meni se je zazdelo, da je naključij preveč. Spustim se proti ravnini, na vlažni travi ubrišem na hrbet, kolikor sem dolg in ozek, in se znajdem v soju luči. Vprašan sem po znamki telefona, ki je seveda na izust ne vem, pa mi ga vseeno izročijo. Ne nazadnje ga identificiram po počenem ekranskem stekelcu.
Priložnost pa izkoristim, da kar tam čestitam glavni igralki in ne šele v civilnem, realnem okolju. Lepo Vido namreč poznam v nekostumski vlogi.
Ja, čudna so pota do dvajsetih sekund slave v soju žarometov.
