Kako si? V redu
Kolikokrat so vas danes že vprašali, »kako si«, in ste odgovorili z dobrim starim »v redu«? In kolikokrat boste vi to vprašali druge. Izmenjujemo si ene in iste vljudnostne fraze, potem pa s sogovornikom potonemo v sekunde neugodne tišine. »V redu« je otrok, ki pride iz šole, sosed, ki ga nisi videl že nekaj mesecev, ali sodelavec, s katerim se srečata v soboto dopoldne na tržnici. Nekaj je treba reči, nekje začeti in začneš s standardnim vprašanjem. Od tu naprej pa gre teže.
Razlogi, zakaj se večinoma držimo »kako si – v redu«, so različni. Včasih se nam preprosto ne ljubi, še pogosteje vemo, da nas je nekdo vprašal iz globoke vljudnosti ali celo iz zadrege. Konec koncev pa si tudi ne želimo vsakomur razlagati, kaj vse je narobe in kaj prav. In čeprav vsi vemo to, ponavljamo isto vprašanje, ki ga sovražimo in ki mu sledi vedno isti odgovor. Zadnjič me je presenetila znanka, ki mi je naravnost povedala, da ne bi moglo biti slabše. Kaj naj pa zdaj rečem na to, če sploh kaj? To pač ni bil pogovor, ki mine, še preden se je v resnici začel.
Težava je v vprašanju, pravijo strokovnjaki s Harvarda, ki »kako si« označujejo za najbolj neuporabno frazo v svetu komunikacije. Oseba, ki sprašuje, v resnici ne želi vedeti, oseba, ki odgovarja, pa ne govori resnice. Zato svetujejo, naj vprašanje izbrišemo iz svojega vsakdana. Namesto tega so ponudili celo paleto drugih, ki jih po mili volji uporabljamo vsak dan. Tudi nedolžen klepet ima svoj pomen za ohranjanje družabnega življenja, zato so raziskovalci analizirali moč postavljanja dobrih vprašanj, s katerimi se načne in razvije kvaliteten pogovor.
A svojo moč imajo tudi dobri odgovori. Poznam nekoga, ki vedno reče, da je odlično in da se stanje pri njem še izboljšuje. To pove s širokim nasmehom, da mu verjameš in da si tisti trenutek zaželiš biti kot on.
