Vaša hčerka med poukom klepeta
V osnovni šoli sem bila odličnjakinja ... Nočem se hvaliti, vendar s šolo res nisem imela problemov, temveč predvsem veliko veselje. Razen ene drobne težavice. »Ves čas klepeta,« je rekla učiteljica očetu na govorilnih urah že v prvem razredu. In potem v drugem, tretjem, četrtem … tja do zadnjega razreda osemletke. Po nekaj letih pritožb je oče izgubil potrpljenje in domov prišel rahlo razburjen. Naj vendar neham, ker ne bo več poslušal tega. »Poleg tega, če nisi z mislimi pri pouku, si nič ne zapomniš in moraš nadoknaditi doma,« je godrnjal.
Podobno je bilo tudi na gimnaziji, ki se ji je takrat reklo drugače, uvedli so usmerjeno izobraževanje in jaz sem se usmerila v družboslovje. Razredničarka je poklicala mojega očeta in mamo sošolke in izrekla tisti znani stavek, le da zdaj v dvojini. »Klepetata. Ves čas. Obe.« Potem pa naju je – »klepetulji« – presedla.
Navade, razvade se očitno vlečejo skozi vse življenje. Tudi potem ko sem postala gospa, mama, tako rekoč priletna dama, se moje klepetalsko veselje ni nehalo. Na večerni telovadbi je trenerka malo za šalo, malo zares povzdignila glas, češ, najprej zamudiš, zdaj pa klepetaš. Da ne govorim o tem, da mi je tudi učitelj joge zabrusil, da me bo presedel. Kar v njegovem svetu pomeni, da se bom s svojo blazinico in brisačko morala prestaviti v drugi del telovadnice. Stran od prijateljice.
Zdaj ugotavljam, da se navade tudi podedujejo. Tudi jaz sem na šolskih govorilnih urah obeh hčera poslušala skoraj identične pritožbe kot moj oče pred desetletji. In tudi jaz potem doma rahlo zdolgočaseno razlagala, kaj pomeni, če med poukom ne poslušaš, kaj si o tem misli učiteljica in kako se to enkrat pozna – že nekje.
Ampak nisem pretiravala, kajti kljub temu da je minilo že toliko časa, še vedno dobro poznam tisti občutek. Ko si pred zemljevidom sveta, med listo z nepravilnimi angleškimi glagoli in skrajno dolgočasno uro kemije šepetaš največje skrivnosti in hkrati tudi največje neumnosti z nekom, s katerim si deliš šolsko mizo.
