Kramljanje ob vitaminu D
Zdaj bi se lahko pozdravljali s »si že bil cepljen«.
Odpri galerijo
FOTO: Leon Vidic/Delo
»Pridete k meni na čaj? Naj povem, da sem cepljena proti covidu-19.« Ko sem to sporočilo poslala sosedu iz 15. nadstropja, ki se mi je zdel prijetna družba za dopoldanski pogovor, sem dojela, da se nam je v življenje že naselila nova oblika kramljanja. In ko se je sosed nato povzpel nadstropje višje in mi najprej naštel, da vsak dan zaužije vitamina D in C, kar naj bi pomagalo proti koronavirusu – na cepljenje ga še niso poklicali –, pa sem bila do konca prepričana, da smo vstopili v novo obdobje družbenega komuniciranja.
»Kaj res, cepljeni ste! S katerim cepivom?« Sosed je bil navdušen. Oh, kako zelo sem si želela odgovoriti, da so me cepili s pfizerjem, saj bi mi to v hipu povečalo ugled v tem pandemičnem malomeščanstvu, a kaj hočemo … morala sem priznati, da sem dobila kitajsko cepivo. »A sem preverila količino protiteles in imam jih zelo veliko,« sem hitro dodala.
Iz čaja se je širil vonj po ingverju in limoni, medtem ko se je aprilsko sonce prikradlo skozi napol spuščene rolete. »In s katerim cepivom bodo cepili vas?« Pogovor sem nadaljevala v povsem enakem tonu, v kakršnem smo se sosedje ali naključni znanci pred letom in pol pogovarjali o nakupu, na primer, novega pralnega stroja ali prenosnega računalnika. »Nikar naj vas ne skrbi, vsa cepiva so dobra …« Pretvarjam se, da vem, pa vendar čutim, da bi si sama želela pfizer. Nimam pojma, zakaj, a vznemirja me ta ideja o delovanju ribonukleinske kisline.
Nenadoma sem se spomnila, kako smo se v sedemdesetih letih na Kitajskem namesto z »zdravo, kako si« pozdravljali s »si jedel oziroma si jedla«. »Mmm« je bil odgovor na pozdrav, saj v resnici ni želel nihče vedeti, ali je znanec že pojedel zajtrk ali kosilo, tako kot Evropejci ne pričakujejo obsežnejšega odgovora na vprašanje »kako si« – dovolj je »hvala, dobro«. Zdaj bi se lahko pozdravljali s »si že bil cepljen«. To je edino, kar bi nas lahko v resnici zanimalo. Namesto naslednjega vprašanja, »kako se imajo tvoji domači«, pa bi lahko nadaljevali s »si imel kakšne stranske učinke«.
»Kaj res, cepljeni ste! S katerim cepivom?« Sosed je bil navdušen. Oh, kako zelo sem si želela odgovoriti, da so me cepili s pfizerjem, saj bi mi to v hipu povečalo ugled v tem pandemičnem malomeščanstvu, a kaj hočemo … morala sem priznati, da sem dobila kitajsko cepivo. »A sem preverila količino protiteles in imam jih zelo veliko,« sem hitro dodala.
Iz čaja se je širil vonj po ingverju in limoni, medtem ko se je aprilsko sonce prikradlo skozi napol spuščene rolete. »In s katerim cepivom bodo cepili vas?« Pogovor sem nadaljevala v povsem enakem tonu, v kakršnem smo se sosedje ali naključni znanci pred letom in pol pogovarjali o nakupu, na primer, novega pralnega stroja ali prenosnega računalnika. »Nikar naj vas ne skrbi, vsa cepiva so dobra …« Pretvarjam se, da vem, pa vendar čutim, da bi si sama želela pfizer. Nimam pojma, zakaj, a vznemirja me ta ideja o delovanju ribonukleinske kisline.
Nenadoma sem se spomnila, kako smo se v sedemdesetih letih na Kitajskem namesto z »zdravo, kako si« pozdravljali s »si jedel oziroma si jedla«. »Mmm« je bil odgovor na pozdrav, saj v resnici ni želel nihče vedeti, ali je znanec že pojedel zajtrk ali kosilo, tako kot Evropejci ne pričakujejo obsežnejšega odgovora na vprašanje »kako si« – dovolj je »hvala, dobro«. Zdaj bi se lahko pozdravljali s »si že bil cepljen«. To je edino, kar bi nas lahko v resnici zanimalo. Namesto naslednjega vprašanja, »kako se imajo tvoji domači«, pa bi lahko nadaljevali s »si imel kakšne stranske učinke«.
