Moder kot encijan
Nevidna množica, ki drvi mimo Ljubljane, razžarjene od luči, je čudežno krotka. Vozila skoraj neslišno polzijo skozi sence, ki jih rišejo luči iz bližnjih naselij in se stegujejo do avtoceste.
Proti morju, jesenski toploti in zadnjim odmevom poletja se še vedno pehajo ljudje od blizu in daleč. Skriti v svojih lupinah, vsak s svojimi mislimi in željami, vsak s svojo potjo za sabo in predstavo o poti pred sabo.
Cesta v osrčje Notranjske je še bolj tiha. Ljudje so v hišah, preveč luči zmoti kakšno mačko, da se sprehodi čez asfalt in se na travniku pritaji med nizko rastje, kot v savani njene velike sestrične, in čaka na plen. Malo naprej visoke smreke kot mračni stražarji stojijo nad cesto.
Nobena medvedka z mladičem ne prhne iz gostega rastja na strmini kot pred nekaj leti, ko je na drugo stran, proti Rakovemu Škocjanu, zbežala skozi snop luči tik pred mojim avtom. Ta večer se po cesti ne motovili niti jazbec, ki se mu ponavadi nič ne mudi in je treba mirno počakati, da gosposko odtaca v grmovje.
Pred mano je že veduta Cerknice, z impresivnim cerkvenim stolpom na vrhu, nad njim pa se boči temna silhueta Slivnice. Ponoči vedno pogledam proti njej. Leteče metle, ki so jih za prevoz uporabljale tukajšnje coprnice, bi v današnjem kaotičnem prometu prišle presneto prav.
Ne spomnim se, ali je prav misel o coprniškem transportu presekal tresk. Sredi krožišča s pogledom na Slivnico je v moj avto treščil neznani leteči predmet. Na štirih kolesih. In jo junaško popihal.
Na vprašanje policistov, kakšen je bil avto, je bil edini odgovor: moder. Nič drugega ni prodrlo v presenečeno zavest. Ob razbiti luči je kot velika črna luska nad cesto štrlel blatnik. Ko je motor vžgal, je na zaslonu pisalo: Kmalu bo potreben servis vozila.
Kaj bi bilo, če bi … Mogoče bi bilo veliko huje. Mogoče bi bila ta lepa noč pod Slivnico zadnja. Sreča.
