Motilci

Če so nas včasih v gledališču največkrat zmotili bomboni, nas danes največkrat zmoti zvonjenje telefonov.
Fotografija: Čeprav je vsem znana nokijina melodija del skladbe španskega kitarista in skladatelja Francisca Tárrege, na koncert ali v gledališke dvorane zagotovo ne sodi - če seveda prihaja iz telefona. FOTO: Roman Šipić
Odpri galerijo
Čeprav je vsem znana nokijina melodija del skladbe španskega kitarista in skladatelja Francisca Tárrege, na koncert ali v gledališke dvorane zagotovo ne sodi - če seveda prihaja iz telefona. FOTO: Roman Šipić

Pametni telefoni so nas zasužnjili. Ne le zato, ker imamo ves čas sledilno napravo pri sebi, ampak zato, ker ji vsak dan namenjamo več ur časa. Medtem pa naša pozornost za pomembnejše stvari zlagoma izgineva.

Vse te novotarije so motilci. Mečejo nas iz ritma dela ali pa življenja na splošno. Si predstavljate, da bi vrhunskemu športniku med treningom nekaj zacingljalo in bi enostavno moral pogledati, kaj je novega? Enako velja tudi pri vseh drugih rečeh. Če so nas včasih v gledališču največkrat zmotili bomboni, ki jih je gledalec, ki je sedel tik za nami, deset minut odvijal iz papirčka, danes isti gledalec išče telefon, ki ga je, kljub temu da je bil opozorjen, pred predstavo pozabil izklopiti.

Na spletu je cel kup posnetkov s koncertov, ki so jih zmotili zvoki glasnih mobitelov. Daleč najboljši je slovaški violist. Ko je prišel do konca fraze in je nastala tišina, se je zaslišal znani zvok nokie. Najprej tiho, potem malce glasneje, ko je očitno mobitel zapustil torbico. Violist pa je preprosto zaigral znano nokijino melodijo. Prišli ste poslušat klasiko, ampak želeli ste – nokio.

Na klasičnih koncertih je motilcev veliko. Recimo ploskanje med stavki. Šesta simfonija Čajkovskega, Patetična, je verjetno ena tistih, kjer po tretjem stavku na vsakem koncertu vsaj eden ali dva zaploskata. Epski zaključek, ki pač kliče po aplavzu, čeprav je treba nanj počakati še en počasni stavek. In potem je tu še vedno prisotno kašljanje ali vsaj odkašljevanje. Kdo ve, zakaj, ampak ko glasbeniki pridejo do konca stavka, pol dvorane kar naenkrat začuti potrebo po kašljanju. Menda so nekateri sodobni skladatelji prav zato začeli pisati skladbe v enem kosu. Ker kašljanje med skladbo je motilec. Vsaj v tem smislu je korona prinesla nekaj dobrega. Danes v dvorani ne smeš zakašljati. Škoda, da ni vzrok »zgolj« umetniški fokus in spokoj.

Preberite še:

Komentarji: