Na, pa je mimo
»November je, ne da se delat'!« Stavek, ki ga je pred približno osmimi leti izrekla tedanja ministrica za okolje in prostor Irena Majcen, se bo vsaj pri meni zapisal v zgodovino slovenske politične misli kot nekaj najbolj pronicljivega, kar je kdaj prišlo iz ust kakega politika.
Zoprn mesec, ko se dan vztrajno krajša in se ne da delati, se bo končal danes opolnoči. In začel se bo veseli december, ko se ne bo dalo delati, ker je zapovedano veselje ob pričakovanju konca starega in začetka novega leta.
Če je že za november jasno, zakaj se ne da delati, mi za december nikoli ni bilo povsem jasno, česa točno bi se morali veseliti. Natančneje, česa bi se morali veseliti tako intenzivno, da se ne da delati?
Že dolgo sanjarim, da bom decembra zbežal nekam, kjer je toplo, kjer ne iščejo izgovorov za nedelo in kjer se ne veselijo zgolj zato, ker je tako zapovedano.
Mika me jugovzhodna Azija. Natančneje Filipini, da, točno ti Filipini, od koder kadrovske agencije uvažajo na tisoče delavcev za hrvaške delodajalce, po novem pa bodo menda prišli tudi v Slovenijo.
Filipince imajo delodajalci radi, ker so prilagodljivi, obvladajo angleščino in ne gnjavijo okolice s kulturnimi posebnostmi, beri: so iste vere kot večina prebivalstva pri nas.
Ko sem se nedavno pogovarjal s prijateljem Slovencem, ki že nekaj časa živi na Filipinih, mi je ljudi na tem otočju orisal tako, da so mi bili še bolj simpatični.
»Dobre duše so ti ljudje. Tudi če nimajo skoraj ničesar, radi pomagajo drugim, družina pa jim je na prvem mestu. Delajo samo toliko, kolikor je kontrole. Če ni treba, se ne dela. Nekateri svoje delo zares obvladajo, a če je le mogoče, bodo počivali in hoteli več denarja,« je svoje vtise o Filipincih delil z mano prijatelj.
Dobri in inteligentni ljudje torej, ki se ne skrivajo za navidezno pridnostjo in ne potrebujejo novembra za to, da se jim ne da delati.
