Na poti v raj

Kaj bomo delali, ko ne bomo več delali? Stoletja so se o tem spraševali le upokojenci, kmalu se bomo vsi daljni potomci nabiralcev in lovcev. Ti so si do konca prizadevali za preživetje in v naših genih je, da zjutraj vstanemo in se lotimo dela. Ko smo se iz toplega, cvetočega prvega afriškega doma – raja? – izselili proti severu, kot nam poročajo zgodovinarji in arheologi, smo se morali pripravljati še na hladne zime. Večni strah, ali bomo imeli dovolj za preživetje, je opredelil tudi naš značaj.

Thomas Hobbes je življenje v »stanju narave« opisoval kot grdo, nasilno in kratko. Zdaj nam napovedujejo tehnološki raj, ki naj bi obračunal tudi z nujnostjo dela, kakršno poznamo. Klasično mišičasto delovno silo je že prej zdesetkala avtomatizacija, če je verjeti Samu Altmanu iz OpenAI, pa bo umetna inteligenca opravila še z najmanj polovico tako imenovanih belih ovratnikov.

Morda pa nas ne bi smelo preveč skrbeti. Že industrijska revolucija in številne po njej so zdesetkale lakoto in pomanjkanje, ki sta do prejšnjega tisočletja zaznamovala veliko večino človeštva. V preteklih tehnoloških prelomih smo našli tudi dovolj nadomestnih opravil. Vozniki kočij in upravljavci dvigal so našli nova dela, jih bomo tudi mi? Altman poudarja, da umetna inteligenca že zdaj bolje diagnosticira bolezni od zdravnikov.

Celo 1,8 milijarde dolarjev vredni tehnološki podjetnik pa pravi, da bo tudi v prihodnje hotel k človeškemu zdravniku. Tudi drugje bo še naprej dragocen človeški dotik. Morda pa se bomo prvič brez pritiskov spraševali o sebi. Česa se nočemo ali ne moremo zavedati, kje nas pred izpolnitvijo ustavljajo strahovi? Morda nam bo umetna inteligenca pomagala tudi pri iskanju smisla življenja, ki je več kot podzavestno hlepenje po varnosti. Morda se res pomikamo bliže k zemeljskemu raju.