Olga ugonobi Ernesta
»Najboljši način, kako ugotoviti, ali lahko nekomu zaupamo, je, da mu zaupamo.« Misel Ernesta Hemingwaya se mi zdi ena lepših na temo medčloveškega zaupanja. Prednost te metode je predvsem to, da je učinkovita, pomanjkljivost pa njena visoka cena. Težava natančnega merjenja zaupanja namreč je, da se mora človek opeči, da bi izvedel, ali lahko nekomu zaupa ali ne.
Ker se je sodobna, pandemična, komunikacija med človeškimi bitji od takrat, ko nas je zapustil veliki Hemingway, spremenila, je takšno tveganje danes lahko veliko predrago. Ob koncu meseca kibernetske varnosti sem zasledil pogovor z Borisom Vardjanom, ki vodi varnostni forum pri Združenju bank Slovenije.
Pojasnil je, da se je sočasno z internetom razvijala tehnična varnost od koncepta »utrdbe«, ki jo varujemo pred zunanjostjo, h konceptu ničelnega zaupanja zaradi vse večje mobilnosti uporabnikov. Tarče zlonamernih in zaupanja nevrednih soljudi uporabljamo prenosne pametne naprave in smo bolj ranljivi. Kot najpogostejše grožnje informacijski varnosti bank pri nas je poudaril phishing napade na zaposlene v bankah in njihove stranke, ljubezenske prevare, direktorske prevare in vdore v poslovno komunikacijo.
Pri tem sem se spomnil prijazne Rusinje, Olga ji je bilo ime. Poleg tega da je bila prijazna, je bila tudi neznansko lepa in vztrajna. Sem omenil, da je bila bogata in pripravljena deliti svoje milijone z mano, če se poročim z njo? Ker ji nisem znal pravilno vračati prijaznosti, je s časom tudi vztrajna Olga prenehala pošiljati elektronsko pošto. Tako je iz mojega življenja odšla še zadnja ženska, ki je v en stavek stlačila, da sem lep, seksi in pameten. K sreči se lahko le hipotetično sprašujem, kaj bi Olga naredila Ernestu, če bi ga imela priložnost omrežiti.
