Pavšalisti se vračajo

Pavšalisti se ne damo. Čeprav so nam sosedje Hrvati lani vzeli pavšale, smo se letos v velikem številu vrnili na »kraj zločina«. Le da nas zdaj nihče več ne imenuje pavšalisti – razen sami sebe. Mi vztrajamo. Mi se še vedno pozdravljamo z »o, lej ga, pavšalista«. Ki, mimogrede, za dva meseca sonca in morja zdaj plača toliko kot lani za pol leta. Povrhu vsega smo zdaj, ko so naš kamp razdelili na oblečenega in slečenega, posejani malo tu, malo tam in se srečujemo naključno. A objemi so ostali isti ...

In potem izvemo: v slečenem delu je strašna gneča, skoraj hodijo drug po drugem. Pavšalist Andrej se domala vsak dan pripelje mimo svoje, nekdaj daleč najbolj tipi top parcele, ki zdaj sameva. Na njej je edina živa stvar drevo. »A veste, da sva ta hrast vzgojila midva z ženo?« se mu vsakič milo stori.

V oblečenem delu kampa možakar pri 80, ki je bil vsaj pol stoletja nudist, poskrbi za »čisto štalo«. Ko zjutraj hiti odtočit, se pozabi obleči. Mamice sebi in otrokom pokrivajo oči, atki, nekaj stoletij mlajši od »dedota«, pa se na moč zabavajo.

Potem pavšalistka Marjeta! Ugotovi, da ima njena »nova« parcela točno na sredini drevo … »No go!«* že drugič reče na recepciji, ko ji prijazno ponudijo drugo parcelo – z vecejem, oddaljenim skoraj 500 metrov.

Spet tretji pa se sprijaznijo tudi s tem. Vzamejo parcelo v senci borovcev in čakajo, da odprejo najbližji vece, kot so na pomlad obljubili. Celo rožice so že zasajene in obrtniki so odšli. Upanje tli: zdaj zdaj bo vece. A na recepciji sklenejo: »Letos ne. Prihodnje leto.« Čez teden si nato premislijo.

Mi pa, pavšalisti, kot rečeno, se ne damo. Pridemo spet prihodnje leto. Najbolj vneti so že rezervirali parcele in Andrej je rekel, da se prihodnje poletje »zagotovo, kot sem zdaj tu«, vrne pod svoj hrast. In nazaj k »starim« pavšalistom. Ker skupaj smo srečnejši ...

* Ne bo šlo!