Kava in še marsikaj – z ledom

Po nekajdnevni vrnitvi h kapučinu se z vedrejšo napovedjo za službeno kavarniško omizje že danes utegne vrniti »kava čez led«. Brez nje ni šlo zlasti v junijski pasji vročini, ko so bili topli kavni napitki kot za vedno izbrisani iz spomina. A kot ugotavlja spletna novinarka CNN Travel Francesca Street, Evropejci tudi v največji vročini posedamo ob mlačnih pijačah in se stežka kosamo z ljubeznijo, ki jo do zamrznjene vode gojijo onstran Atlantika.

Ameriški zgodovinar, s katerim je skušala priti do dna vprašanju, zakaj je led tako zelo ameriška zadeva, pritrjuje, da se ves svet ne zanima toliko za led kot Američani. V začetku 19. stoletja so se ponašali s kraljem ledu, kakor so pravili bostonskemu poslovnežu Fredericu Tudorju, ustanovitelju družbe Tudor Ice in pionirju mednarodne trgovine z ledom.

Iz ribnikov in potokov ga je z ladjami pošiljal predvsem v Indijo, na Karibe, na ameriški jug. Kljub obsežnemu izvozu ga je bilo še vedno preveč, zato je začel zalagati še ameriške gostilne, v teh pa so ga sipali v pijače in ljudi nanj navadili, da so ga tudi sami začeli kupovati. Na prehodu v 20. stoletje se je v ZDA utrdil kot statusni simbol. Oglaševali so ga kot avtomobile ali pozneje televizorje, kdor je želel izkazati, da je pripadnik srednjega razreda, pa je le omenil svoj hladilnik.

A tudi na Slovenskem smo z veliko ledenico v Paradani v Trnovskem gozdu imeli svojo zlato ledeno jamo, kar je postala v drugi polovici 19. stoletja in ostala do konca prve svetovne vojne. Led so sekali in vozili v Gorico in Trst za potrebe hlajenja živil ter ladijskih prevozov sadja v Egipt in Indijo, vozili so ga tudi na Dunaj in v Budimpešto. O njegovi kakovosti govori zgodba delavca, ki je stavil, da prinese kocko ledu peš v Trst, in stavo dobil. O njegovi imenitnosti pa, da naj bi približno pol kilograma ledu v Egiptu ob koncu 19. stoletja stalo šest goldinarjev, toliko kot krava ali petina učiteljske plače.