Vprašanje, kje sva staknili covid, (še vedno) ostaja uganka

»Povsod, kjer mi seže pogled, lepota zasanjana,« mi je odzvanjalo v mislih, ko sem pred dnevi dragi prijateljici iz erasmusovskih dni razkazovala kotičke naše čudovite dežele. Ko sem bila turistka v domači deželi. Da sem skupaj z njo Slovenijo videla še lepše, kot jo sicer, sem izredno hvaležna. »Nisem si mislila, da imate tako čudovito naravo, kot z razglednice,« se je navduševala ob pogledih na Bled, Bohinj, Roglo … Ko se je po deževnem dnevu iz Celjske koče in gradu odpiral pogled na Celje, na gozdove in mistično meglo, sem se tudi sama vsaj za trenutek počutila kot na razglednici.

Skoraj bolj kot nad naravo se je navduševala tudi, ko sva pokušali naše tipične jedi. No, predvsem sladice. Od prekmurske gibanice, blejske kremne rezine, do potice in – štrukljev. Te je v različicah pokušala skoraj vsak dan. Pa tudi nad joto in ajdovimi žganci je bila navdušena; po triletnem bivanju v Nemčiji pač človek spet spozna, da je hrana lahko okusna. »Zakaj imajo Nemci tako dolgočasne sladice, suhe, pa povsod je polno marcipana,« sva, Slovenka in Španka, bentili nad slabim okusom Nemcev – v nemščini, kakopak.

To je bil vedno najin jezik sporazumevanja, s to razliko, da je njena nemščina ob življenju v Berlinu močno napredovala, moja pa se je nekje vmes ustavila. Tako sem bila prepričana, da je bila najina nenadna utrujenost posledica naprezanja možganov zaradi nemščine. Ali pa celodnevnih izletov. Toda ko sem se še po njenem odhodu kljub naspanosti počutila šibko, sem našla test za covid in takoj je pokazal pozitivno. Svoji kolegici, ki je bila že doma, pošljem fotografijo – glej ga, zlomka, tudi njen je pozitiven. In če je ob takšni naravi vprašanje, Slovenija, od kod lepote tvoje, retorično, pa vprašanje, kje sva staknili covid, (še vedno) ostaja uganka.