Drevo življenja

»Za modrost se obrni na bukev, za pamet na bor, za pogum na jerebiko, za velikodušnost na lesko, za srečo na brin, in kadar se moraš naučiti, kako sprejeti tisto, na kar ne moreš vplivati, na brezo, katere svetlo belo lubje se lušči in odpada kot odmrle plasti kože. A če iščeš ljubezen ali ljubezen, ki si jo izgubil, pridi k figi, vedno k figi,« piše Elif Shafak v knjigi Otok pogrešanih dreves. Roman turške literarne mojstrice prinaša bogato, čarobno, ganljivo pripoved o pripadnosti in identiteti, ljubezni in travmi, spominu in pozabi, naravi in prerojenju.

Drevo je resničen simbol življenja. V mojem otroštvu smo imeli ob hiši vrt, na katerem je dedek za vsakega družinskega člana simbolično posadil drevo. S sestro sva bili brezi, sestrična magnolija, stric je bil leska, oče japonska sliva, dedek in nona smreki, mama in teta cipresi. Ko smo živeli v Londonu, smo imeli »svoje« veliko figovo drevo v Hyde parku in ob nedeljah piknik pod njim. S sestro sva rekli, da je to drevo naš grad, in plezali po koreninah. Na morju pa nas je stric s čolnom vozil na otok, kjer nam je razvejen borovec dajal prijetno senco v razgretem poletju ... Z leti vedno bolj pogrešam vsa naša drevesa.

»Če so družine kot drevesa, kot pravijo, razraščene strukture s prepletenimi koreninami in posameznimi vejami, ki štrlijo pod čudnimi koti, so družinske travme kot gosta, prosojna smola, ki kaplja iz zareze v lubju. Curljajo čez več generacij,« še preberem v romanu Otok pogrešanih dreves.

In, nenazadnje, v Grčiji obstaja tisočletni hrast, prepleteno zraščen z lipo. Mogočni drevesi sta bila nekoč mož in žena, ki sta se imela neizmerno rada in si zaželela, da bi umrla skupaj. Bogovi so uslišali njuno željo in ostala sta objeta v večnosti. Amen.