Škorpijonček moj
Ob svitu me je zbudila čudna glasba. Zdelo se mi je, da prihaja z dvorišča, nekaj med cvrčanjem, škržatenjem, zelo tihim mijavkanjem in škrtanjem s tancenimi kleščami. Dvignil sem težko glavo, stopil na balkon – nič. Pogledam na teraso, prav tako. Na hodniku nikogar. Pokukam v vrtno hišico, odmaknem kosilnico ... In jih zagledam. Kakih 40, morda 50 pipalkarjev, na veselici. Tiste čudne glasove je oddajalo pet ali šest prav posebnih modelov. Eden je cvrčal, drugi je v kleščah držal škržata in z različnimi prijemi izvabljal škržatenje (kot se temu reče), drugi je to počel z muho, tretji s komarjem, zadnji je imel največje klešče in je z njimi tleskal in dajal ritem.
Mencal sem si oči, saj nisem mogel verjeti. Na deski so se mastili s primerno obdelanimi ter začinjenimi vsaj 100 muhami, 24 strigalicami, 15 kobilicami, 30 kuhanimi pajki. Žejo pa gasili s pivu podobno pijačo. Nekaj se jih je držalo s kleščami in poplesavalo ...
Ne vem, kaj bi naredili vi. Jaz se nisem uščipnil. Da jim ne bi dal povoda. Raje sem povprašal enega. Obrnil se je k meni z repom kvišku: »Slavimo dosežek našega Soškorpijona, prvega Istrana, ki se je odpravil na Dunaj. Včeraj se je vrnil, poln vtisov. To je majhen korak zanj, ampak velik za škorpijonstvo. Zdaj bo odprl agencijo Scorpio Travel ...«
Ko sem povedal ženi, kaj se mi je zgodilo ob svitu, se je norčevala. A le, dokler ni prelistala novic. V njih je lepo pisalo, da je 11-letna Avstrijka odnesla z istrskih počitnic sedemcentimetrskega škorpijona. Ob razkritju slepega potnika v domači hiši je bila »uzbuna«. Najmlajše so umaknili na varno, nato pa poklicali društvo za zaščito begunskih pipalkarjev, ki je ugotovilo, da sta možni rešitvi samo dve: ali begunski Škorp center ali pa vrnitev v Istro. No, Avstrijci, kakršni so, so rekli, da zelo spoštujejo škorpijone in da jih bodo zato vračali v naravno okolje. Moji škorpijončki so veseli, saj vedo, da imajo pot in bivanje plačano. To pa je dopust. Le zaslužek za agencijo ne bo kaj prida.
