Staro občutje, nova beseda

Nabito poln vagon velemestnega metroja, vstopi možiček s trobento, zaigra Bella Ciao, omenja Kusturico ... Od kod je prišel, kam bo odšel po dveh fušasto odigranih in odpetih pesmih? Bo počakal na naslednjo kompozicijo, vlakovno, ne glasbeno? Kje je njegova domovina, v megalopolisu, kjer se srečamo, gotovo ne. Je srečen? Zelo težko, njegov smeh je grenak.

Kdo je prodajalec prozornih dežnikov, ki ti zaščito pred dežjem najprej s popustom ponuja za 25 evrov, na koncu pa zanjo odšteješ petino? Je v žlahti z desetnijami ponudnikov marel, ki pred velikanskim muzejem, sredi tisočev turistov, upajo, da bo začelo deževati?

Od kod je starec, ki sredi dvestometrskih steklenih stolpnic pozno popoldne poseda s svojim psom? Kje bo spal? Ima dom, ga tam kdo čaka, ali pa bo zvečer klecnil na bregovih reke, v koloniji zavrženih?

S kom si dopisuje deklina sredi mestnega parka? S svojim fantom tisoče kilometrov stran, morda sporoča staršem, da je z njo vse v redu. Kaj si o obiskovalcih misli mlada uslužbenka parfumerije, ki jih popeljuje v skrivnosti vonjav? Mar kdo, ki sreča mene, pomisli, kakšno je moje žitje, o čem razmišljam?

Vsak dan, ako temu ustrezajo okoliščine, srečamo na stotine ljudi. Jih kdaj pogledamo, vidimo drugače, manj površno kot zgolj kaplje v morju človeškega rodu? Vživljanje v življenje drugih, sočutje, utegne biti, če je preizrazito, sila naporno, črpajoče našo energijo. A kako za trenutek ne postati ob prizoru otroka, ki mater milo prosi, naj ga vzame v naročje, pa ob možaku brez nog, ki prosi vbogajme praznega pogleda, pred prazno miloščinsko posodico?

Že zelo dolgo imam na neki način sladke težave z vživljanjem v življenje srečanih, zdaj pa mi je naslednik objasnil, za kaj gre – za občutje, z neologizmom poimenovano sonder. Natančno razlago dobite na chatgptju.