Ujeta v začaranem gozdu
Tik pred koncem leta mi je na instagramu v oči padla preprosta dekoracija, katere ključni del je čim bolj ravna, z mahom porasla veja. Vse ostalo sem imela pri roki, vejo pa bom že staknila med sprehodom s psom, sem si rekla. Bi lahko bilo še bolj preprosto?
V gozdu sem načrtno skrenila z dobro znane makadanske poti. Nič primernega nisem našla, zato sem šla malo globlje in nato še malo globlje. Malo levo, malo desno, zatopljena v iskanje ravno pravšnje veje, ki pa se ni in ni hotela pokazati. Ko jo končno zagledam, ugotovim, da nimam pojma, kje naj se vrnem. Pot postane neprehodna, ko se zasukam, me zaustavi robidovje, nato naletim na obsežno močvaro. Vrhovi dreves segajo visoko v nebo, noben hrib za orientacijo se ne razkrije. Sonca ni, niti človeških glasov. V tišini začne rahlo pršeti.
Mimo prileti trop srn in premami psičko, ki zdrvi za njimi. Super, si mislim, zdaj sem poleg sebe izgubila še psa. Zazdi se, da se veje dreves sklanjajo vse niže in niže, zdaj razumem, kako je bilo Trnuljčici v začaranem gozdu. Občutim nelagodje. Se tako izgubljeno počutijo tudi dementni? Kaj, če v kratkem ne najdem ven? Kaj, če me bo nekje sredi popoldneva med iskanjem preklinjala vsa družina? In obžalujem. Ker ne obvladam taborniških veščin. Ker grem na sprehod praviloma brez telefona. Ker nisem tako, za vsak slučaj, vzela s seboj vsaj kakšnega sendviča. Morda je pred mano dolga noč …
Psička, vsa blatna, priteče nazaj, z njo se vrne moja razsodnost. Sledim vodnemu kanalu in se nenavadno hitro znajdem blizu dobro znane ceste. Žal na napačni strani grabna, preko katerega ne vodi niti en mostiček. Kot običajno je poln vode in blata.
Iščem najboljšo točko za prehod. Oprimem se drevesa in se hkrati naslonim na vejo, ki jo stiskam v roki. Tisto, z mahom poraslo. Naredi resk, veja se zlomi, jaz pa stojim do gležnjev v blatu. Vseeno kar srečna odpujsam domov. Briga me za dekoracijo.
