V poduk
Ko sva se z A. preselila ob gozd – verjetno ste že naveličani mojih razglednic iz gozda, saj vem, a razumeti morate, da je privajanje na skrb za hišo, vrt in nekaj gozda ena izmed reči, ki zahtevajo, ki človeka za nekaj časa vzamejo celega, ga vzamejo in predrugačijo po svoji volji in podobi, tako, da je v korist vsem tistim, v katerih dom se je naselil –, sem pričakovala, da naju bodo zaposlovali odmrla drevesa, razrasle maline in zajčje deteljice, ki so odlične na solati, a rastejo tam, kjer je največ klopov, zato kot vse, kar je vredno, zahtevajo tveganje.
Pričakovala sem vse to, nisem pa znala predvideti dejstva, da bo selitev pomenila boj z bitjem, ki je od naju precej bolj vzdržljivo, dolgoživo, ki počasi, a vztrajno zatre vse na svoji poti, ki lahko biva tako v vodi – celo slani – kot ob izbruhih žgoče lave. Sumim, da se nekateri poznavalsko kremžite, da se spominjate trenutka, ko ste ga prvič opazili, ko ste prvič razumeli, da je neuničljiv, a da se ga boste vseeno leta in leta zaman trudili dotolči.
Govorim kakopak o japonskem dresniku, invazivni rastlini, ki so jo v Evropo iz Japonske zanesli leta 1823, jo sprva kultivirali v vrtovih in parkih, nato pa jo uporabljali za utrjevanje brežin in preprečevanje erozije. Danes jo, saj iz najmanjšega kosca korenine lahko požene nova rastlina, najdemo, kamor seže pogled (zanimivost: v Veliki Britaniji si ob prodaji nepremičnine dolžan opozoriti na prisotnost japonskega dresnika, kar avtomatsko zniža njeno vrednost).
V tradicionalni kitajski in japonski medicini je japonski dresnik cenjen, prav tako lahko poganjke, ki po okusu spominjajo na rabarbaro, uživamo, a zdi se, da se po svetu razrašča predvsem z enim ciljem: opozarjati nas na dejstvo, da smo ljudje nespametni, da vemo precej, a še vedno premalo, da narava ne služi nam, temveč nasprotno, in da obstajajo bitja, ki nas bodo – pa naj se še tako trudimo – preživela.
