Vražji rajski vrt
Spet je šlo za mišjega. Naša dolina je tesno obkoljena s hribi, ki so s Snežnika mogoče videti kot krtine med gozdovi, ampak v resnici so visoki več kot tisoč metrov. In ti tisočaki so bili v soboto po vrhu beli. Bel je bil tudi dolgi hrbet Javornika, belo pogorje Snežnika pa se je v vsej svoji veličini skoraj 1800 metrov (tiste manjkajoče štiri metre bi mogoče lahko nasuli?) visoko izvijalo iz sivih oblakov. Tudi dolga jesen se enkrat zlekne k zimskemu počitku.
V takšnem pri nas doma bije plat zvona. V hišo je treba spraviti vse rastline, ki naj bi opravljale okrasno funkcijo, tudi če kdaj kaže, da so že šle v krtovo deželo. Zvleči jih je treba iz grmovja, s štorov, ki jih je škoda do tal posekati – ker pač lahko služijo kot podstavek za rože – s stopnic, iznad vode, izpod dreves, z okenskih polic … Ob majski selitvi v obratno smer, na prosto, selimo orjaške monstere (orjaške v skromnih razmerah ujetništva v nepravi klimi), velikanske fikuse benjamine (ki pri nas segajo malo nad okvir vrat, v svoji tropski domovini v Aziji pa so trideset metrov visoka drevesa), mediteranske palme (le zakaj ne zrastejo?), afriške krasule, azorske agapante (tja so jih prinesli iz Afrike), gorenjske nageljne, kakteje, božične kaktuse, asparaguse (sorodnike špargljev) in bogve kaj še vse. Poleti jim prijajo svež zrak, nočna rosa, petje ptic ...
Nekateri od teh zakladov cvetijo, drugi so samo zeleni, strelicija, kot majhna pretihotapljena med majicami v kovčku z Madeire, že desetletje s svojimi suličastimi listi, ki nenehno poganjajo in prav tako vztrajno odmirajo, napoveduje, da bo zdaj zdaj zacvetela. Avokado, vzgojen doma, divja pod strop, ampak sadeža, niti tako grintavega, kot ga rodi limonovec z Neretve, ne bo imel nikoli.
Največ je kriva vzgoja. Babica je govorila, da je vsaka roža lepa. Zame je bilo roža vse, kar ima cvet. Tudi osat in slak. Drugo so dodale knjige. Zgodbe, ki so se razpletale pod krošnjami eksotičnih dreves, dame s kamelijami, rajski vrtovi Alamuta …
