Vrnite ljudem bencin!

Odrasla sem v majhnem kraju, v katerem smo imeli še pred dvema desetletjema pošto, dve banki, kup trgovin, knjigarno … Z leti je vse našteto začelo zapirati vrata. Da se je vsaj en bankomat pred časom vrnil v kraj, so morali prebivalci povzdigniti glas. Upam, da bo zgodba imela srečen konec tudi v drugi krajevni skupnosti; eni od štirih, v katerih so Petrolovi veljaki ukazali zapreti bencinsko črpalko.

Prebivalci Črnega Vrha nad Idrijo imajo po novem dve možnosti – po gorivo lahko gredo v deset kilometrov oddaljen Godovič ali v dvajset kilometrov oddaljeno Ajdovščino. Življenje zunaj velikih mest ima kup prednosti.

V kraju, v katerem se med seboj vsi poznamo, je dokaj lahko dobiti nekoga, ki ti v kopalnico pomaga prinesti nov pralni stroj ali zaupa telefonsko številko najbližjega električarja. Med epidemijo covida-19 se je kot nadvse priročno pokazalo tudi, kaj na podeželju pomeni bližina odročnih gozdnih sprehajalnih poti.

Ima pa življenje v zaselkih tudi nekaj slabosti. Zapiranje poslovalnic, trgovin oziroma obrti krajem jemlje dušo. Zato razumem soobčane, da so šli na ulice in zahtevali ponovno odprtje Petrolovega bencinskega servisa.

Z veseljem bom opazovala, kako se bodo – če sploh – odgovorni iz podjetja, ki je v delni lasti države, po ovinkih pripeljali v naše konce in ljudem povedali v obraz, zakaj so jim odvzeli servis, ki ga nujno potrebujejo za kakovostno bivanje.

Če bi mi kot v pravljicah zlata ribica izpolnila tri želje, bi bila ena od njih ta, da bi se morali premier, ministri in svetovalci en mesec vsak dan voziti iz enega od (naj)bolj oddaljenih zaselkov naše domovine v Ljubljano in nazaj.

Prej ko bi zmogla reči keks, bi se najbrž uredile težave z javnim prevozom, luknjami na cestah in zastoji. Pa tudi bencinskih črpalk bi na 65 kilometrih razdalje do službe imela najbrž več, kot imam prstov na rokah.