Razsežnost zločina je bila strahotna, molk mednarodne skupnosti pa tudi

Enajstega julija bo minilo trideset let od enega najhujših zločinov po drugi svetovni vojni – genocida­ v Srebrenici. Mesto na vzhodu Bosne in Hercegovine je bilo med vojno v devetdesetih letih razglašeno za varno območje pod zaščito Združenih narodov, a je nedolžne civiliste – moške, ženske in otroke – julija 1995 ­pustila na cedilu celotna mednarodna skupnost.

Nizozemske modre čelade so (nemočno) od blizu gledale, kako pripadniki Vojske Republike Srbske pobijajo Bošnjake. Genocid je bil načrtovan, saj so zločinci trupla moških in fantov premikali iz osnovnih grobišč v sekundarna in celo terciarna, da bi prikrili sledove svojih dejanj.

Posilstvo žensk je prvi zločin, molk družbe o tem pa drugi

Posmrtnih ostankov številnih žrtev še zmeraj niso našli, kar za njihove sorodnike predstav­lja neznosno breme. »Eno je življenje, eno je smrt, povsem nekaj drugega pa, da ne moreš pokopati svojega ljubljenega,« je dejala ena od mater Srebrenice. Pogrešanih je še več kot tisoč ljudi. Mnogi so se v letih po vojni vrnili domov; tudi zato, da bi bili blizu pokojnim očetom, sinovom, bratom in dedkom.

V Srebrenici ni družine, ki ne bi imela za seboj tragične zgodbe. Razsežnost zločina je bila strahot­na, molk in apatija mednarodne skupnosti – molčala ni prvič ne zadnjič – tudi. Kustos iz Spominskega centra Srebrenica Azir Osmanović je dejal, da se v Srebrenici danes, trideset let po genocidu, odvija njegova deveta faza – zanikanje in poveličevanje vojnih zločincev, ki jih imajo nekateri, ni jih malo, za junake. Tudi zato je nujno govoriti, pisati in brati o razlogih, ki so vodili v genocid, in o posledicah, ki so jih dejanja srbskih vojakov imela za tisoče umrlih in preživelih.

Srebrenica, Potočari. FOTO: Žiga Živulović Jr./Agencija Bobo

Nermina Lakota: V Srebrenici je vsak dan 11. julij

»Oče in brat sta dve od na tisoče žrtev genocida v Srebrenici. Po tridesetih letih še zmeraj niso našli niti ene njune kosti. Mama, ki je leta 2016 umrla, ni dočakala dne, ko bi lahko pokopala posmrtne ostanke moža in sina,« je Nermina Lakota, članica upravnega odbora Združenja Matere enklave Srebrenica in Žepa, pripovedovala za mizo v hiši, v kateri so skupino slovenskih novinarjev maja gostile matere Srebrenice.

Med vojno se je zatekla k sorodnikom v Slovenijo, njeni oče, mama in eden od bratov so ostali doma. Nihče ni verjel, da se lahko zgodi kaj takega, kar se je nato zgodilo julija 1995. Nerminina mama je bila tri dni nastanjena v nekdanji dvorani akumulatorjev v Potočarih, v kateri naj bi civiliste varovali pripadniki modrih čelad.

Večina preživelih tudi po tridesetih letih še občuti posledice vojne. FOTO: Žiga Živulović Jr./Agencija Bobo

Nermina Lakota ve, kdo je odpeljal njenega očeta – nekdanji policist. Pred leti mu je pogledala v oči in ga vprašala, kaj se je zgodilo z njim. Niti vprašal ni, kdo je ona in kdo je njen oče. »Vedel je. Takoj je vedel, kdo sem. Ni mi povedal, kam je odpeljal očeta,« je pripovedovala ter se sem in tja zastrmela v prazno kot mnogi prebivalci Srebrenice. Oči, ki so hkrati žive in mrtve, je opisal kolega Janez Markeš.

Nermina Lakota, v Srebrenico se je vrnila leta 2004, meni, da je na enem od televizijskih videoposnetkov videla očetovo truplo. Mamo je vprašala, kaj je imel oblečeno, ko je zapustil hišo – rjavo-modro srajco in usnjene škornje z zadrgo. Pa tudi očetove srebrne lase bi prepoznala kjerkoli, je poudarila.

Mami ni povedala, da je na televiziji verjetno prepoznala truplo, da je ne bi še bolj prizadela. »Munira [Subašić, predsednica Združenja Matere enklave Srebrenica in Žepa] je prej dejala, da je eno življenje in drugo smrt. Čisto nekaj drugega pa je ne vedeti, kje so pokopani tvoji ljubljeni. Nobenega zaključka ni in to je zelo težko. V Srebrenici je vsak dan 11. julij. S tem grem spat in s tem se zbudim.«

Na vprašanje, ali se kdaj naveliča boriti za resnico in pravico, še posebej ker v teh krajih spet plamtijo nestrpnost, sovraštvo, provokacije in zanikanje genocida, je odgovorila: »Dokler bomo živi, se bomo borili. A danes sem se s kolegico sprehodila skozi Srebrenico. Nikjer ni nikogar. Mladih ni, morali so iti s trebuhom za kruhom. Včasih po ves dan ne vidim nikogar, ki bi stopil na ulico.«

Nermina Lakota je članica upravnega odbora Združenja Matere enklave Srebrenica in Žepa. FOTO: Žiga Živulović Jr./Agencija Bobo

Domačine neznansko bolijo krivice, ki so se jim zgodile med vojno v devetdesetih letih, in tiste, ki se jim še zmeraj dogajajo. Nermina Lakota je kot eno od večjih omenila, da je bila po genocidu Srebrenica nato še podvržena jurisdikciji Republike Srbske. »To je kot nagrada za vse, kar so nam naredili,« je poudarila in dodala, da se spet dogajajo številne provokacije, srbska mladina vrti pesmi o Ratku Mladiću, Radovanu Karadžiću in Draži Mihailoviću.

»Vsi, ki smo preživeli vojno, ne le matere Srebrenice, živimo brez sovraštva do Srbov, medtem ko oni svojih otrok ne morejo ločiti od sovraštva. Marca 1995 je kakih 200 ali 300 avtobusov vozilo iz mesta. Ko smo se peljali tu mimo, je bila večina prebivalstva srbske narodnosti. Ena od mater je držala v naročju otroka, starega leto, morda več. V zrak je molel tri prste. Mati ga je tega naučila. Spremljala sem sojenje Ratku Mladiću, sedel je za steklom, gledala sem ga, izčrpanega starca, nesrečnega in bednega. Nizozemska policistka me je peljala na balkon, kadili sva, in rekla sem ji, da mu glede na vse, kar je storil, ne bi naredila ničesar. Odvrnila mi je, da ni prepričana, da bi ona lahko vse to opazovala od strani,« je dejala Nermina Lakota, katere dobra prijateljica živi v Bratuncu. Srbkinja je.

Za nekatere ljudi narodnost in vera nista pomembni, otroke znajo in zmorejo vzgajati v miru in medsebojnem sprejemanju. Na drugi strani nekateri Srbi še po tridesetih letih iz sebe delajo žrtve, kot v posmeh najmanj 8000 do 10.000 žrtvam genocida v Srebrenici ter stotinam Bošnjakov, ki so umrli v drugih krajih.

V genocidu je po uradnih podatkih umrlo nekaj več kot osem tisoč ljudi. Število žrtev naj bi se v resnici gibalo okrog deset do enajst tisoč. FOTO: Žiga Živulović Jr./Agencija Bobo

Azir Osmanović: Kot da bi brata ubili tisti dan

V približno petdesetih sodbah sta mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo oziroma sodišče v Bosni in Hercegovini razsodila, da so Srbi v Srebrenici izvedli genocid.

Nekateri, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pobijali Bošnjake, in njihovi politični privrženci še danes zanikajo zločine in dejstvo, da je haaško sodišče razsodilo, kakor je. »Obstajajo različni pogledi na genocid v Srebrenici, vendar se tisti, ki pridejo v Potočare, poklonijo žrtvam, učijo se o genocidu in to zgodbo širijo naprej,« je pred Spominskim centrom Srebrenica dejal kustos Azir Osmanović.

Lani so našteli približno 140.000 obiskovalcev – 11. julija, na dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici, jih je prišlo okrog 30.000. »Minilo je že trideset let od genocida, vendar zgodba o tem še zdaleč ni končana. Ko greš v gozd, lahko tam najdeš predmete mrtvih ali preživelih,« je povedal Osmanović. Julija 1995 je bil star trinajst let. Pri glavnem vhodu v bazo nizozemskega paviljona v Potočarih sta se s 66-letnim dedkom ločila. Dedka so ubili, Azir Osmanović je bil ves čas na meji med življenjem in smrtjo.

Azir Osmanović je kustos v Spominskem centru Srebrenica. FOTO: Žiga Živulović Jr./Agencija Bobo

Nekako mu je uspelo priti do avtobusov, ki so čakali na begunce. Bili so polni, zato ni mogel vstopiti na nobenega od njih. »Vkrcal sem se na tovornjak, s katerim so nas deportirali na svobodno ozemlje. Srbi so nas nenehno provocirali, nam govorili vse mogoče stvari, metali v nas kamenje in druge trde predmete. Na glavo sem si poveznil nahrbtnik, da bi se zavaroval. Ženske in otroci so jokali. Rekli so nam, naj gremo v Tuzlo, ampak da nas bodo tudi tam našli in pobili,« je pripovedoval maja, ko smo bili slovenski novinarji na povabilo Muslimanskega kulturnega centra Ljubljana v Srebrenici.

»V vasi Sandići so nas ustavili pripadniki Vojske Republike Srbske, zahtevali so naše imetje, denar, nakit, in nam zagrozili, da bodo vsakemu, ki jim ne bo izročil vsega, odrezali prste ali roko. Videli smo skupino ujet­nikov iz kolone, ki so jo ujeli med begom, in spoznali, da smo vsi, tako oni kot mi, v resnih težavah. Morali smo prehoditi šest kilometrov skozi frontno črto med vojskama Republike Srbske in Bosne in Hercegovine. Ko smo prispeli na svobodno ozemlje, so nas pričakali šotori, hrana, jabolka, banane … V Srebrenici med vojno nismo videli banan. Tedaj sem bil še otrok, željni smo bili vsega. Na mizi so bile sladkarije. Ampak ko smo prispeli tja, in to je bil zame presenetljiv trenutek, nihče od otrok ni ničesar vzel. Samo odejo, da si se ulegel in malo spočil. Lahko si predstavljate, v kakšnem šoku smo bili, da otroci nismo vzeli niti sladkarije,« je povedal in zrl v daljavo.

V Spominskem centru Srebrenica so pred več kot petimi leti zagnali dva raziskovalna projekta. Z enim poskušajo zbrati čim več pričevanj preživelih prič genocida, v drugem zbirajo osebne predmete žrtev – darujejo jih bodisi matere Srebrenice ali drugi družinski člani bodisi jih Osmanović s kolegi išče in pobira na lokacijah, po katerih se je premikala kolona med pohodom smrti. Skladiščijo jih v Potočarih, številni bodo dobili svoje mesto na razstavah.

Azir Osmanović je bil eden od članov diplomatske ekipe BiH v New Yorku, ko je generalna skupščina ZN sprejemala resolucijo o genocidu v Srebrenici. FOTO: Žiga Živulović Jr./Agencija Bobo

»Posmrtni ostanki pričajo o vojnih zločinih in trpljenju, ki so ga ljudje prestali. Žrtvam poskušamo vrniti glas. Zanikovalci genocida gredo včasih tako daleč, da zanikajo celo obstoj teh ljudi, kot da jih nikoli ni bilo,« je poudaril Osmanović.

V Spominskem centru Srebrenica je začel delati pred 16 leti in sprva je bilo zelo težko; imel je nočne more, nenehno je sanjal o dogodkih med vojno. Preden je začel delati v omenjeni ustanovi, ni imel takšnih sanj, šele potem se je začelo.

Mislil je, da bo moral najti drugo službo, a je spoznal, da to ni le služba, ampak tudi poslanstvo. Lahko bi bil, je dejal sam, eden od tistih, ki so pokopani v Potočarih. »Tu nisem zato, da povem le svojo zgodbo, temveč tudi zgodbo vseh tistih, ki ne morejo več govoriti, ki jim je bilo življenje odvzeto le zato, ker so se imenovali, kakor so se.« Osmanović je omenil, da obstaja osem faz genocida v Srebrenici; zadnja je zanikanje.

A boji se, da imajo v Bosni in Hercegovini še deveto – poveličevanje vojnih zločincev. »Lani naj bi v tej entiteti v šolah uporabljali učbenike, v katerih Radovan Karadžić in Ratko Mladić nista vojna zločinca, ampak junaka. Ko je vpliv mednarodne skupnosti pri nas oslabel, so se okrepile sile zanikanja, ki poskušajo z drugačnimi sredstvi doseči to, kar je bil njihov cilj med letoma 1992 in 1995,« je povedal kustos.

Večina preživelih tudi po tridesetih letih še občuti posledice vojne; slabo spijo, jemljejo pomirjevala, država ni nikomur zagotovila strokovne psihološke pomoči. Rana se živo razpre vsakega 11. julija. Pa ne le tedaj.

»Pred štirimi leti so me poklicali z Inštituta za iskanje pogrešanih oseb in mi sporočili, da so našli lobanjo mojega brata. Umrl je v genocidu, star komaj šestnajst let. Bil sem v šoku. Petindvajset let upaš, da bodo našli vsaj eno kost, da boš imel prostor, pri katerem boš molil za njegovo dušo. A v trenutku, ko so me poklicali, sem bil v takšnem šoku, kot bi ga ubili tisti dan. Ker nisem več zdržal v službi, sem šel domov, jokal sem. Otroci so prišli do vrat in me objeli. V tistem trenutku sem začutil, da sem nanje prenesel del svoje bolečine, svoje negativne energije, da bosta morala zato tudi onadva, nič kriva, nič dolžna, skupaj z mano skozi to, čutiti bolečino in žalost. Tedaj sta bila premajhna, da bi razumela. Danes imata dvanajst in štirinajst let in že bolje vesta, kaj se je dogajalo,« je odgovoril na vprašanje, kako se v Srebrenici travma prenaša med generacijami.

Nekdanja tovarna akumulatorjev, kamor so se leta 1995 zatekli civilisti. FOTO: Žiga Živulović Jr./Agencija Bobo

Azir Osmanović je bil eden od članov diplomatske ekipe Bosne in Hercegovine v New Yorku, ko je generalna skupščina Združenih narodov sprejemala resolucijo o genocidu v Srebrenici. Naredil je vse, kar je bilo v njegovi moči, da so resolucijo sprejeli.

»Osredotoča se na dve stvari – zanikanje in izo­braževanje. Vsi se moramo potruditi, da resolucija ne bo le mrtva črka na papirju. O genocidu v Srebrenici moramo govoriti in učiti v šolah. Jaz sem preživel in nikomur, niti najhujšim sovražnikom, ne želim, da bi se jim ponovilo to, kar smo preživeli jaz in moja družina. Govoriti moramo zaradi mene, nas in otrok. Govoriti o zlu, ki se je zgodilo na tem območju, da se ne bo nikoli več zgodilo. Razmere v Bosni in Hercegovini so v zadnjih nekaj mesecih spet takšne, da se govori o odcepitvi, kar bi lahko vodilo v nove oborožene spopade in vojne zločine, nove žrtve, novo žalost, nov jok mater,« je opozoril Osmanović.

Nimamo moči, je dodal, da bi preprečili nove vojne, lahko pa spregovorimo o slabih dejanjih in tistih, ki so jih storili, da bi morda v prihodnosti preprečili kak vojni zločin.