Vučko in Vita
Spominjam se največjega športnega dogodka v naši takratni državi, olimpijskih iger v Sarajevu. Tudi v več kot petsto kilometrov oddaljeni Ljubljani smo bili v velikem pričakovanju, zdelo se je veličastno. Ponosno smo zrli v televizijski zaslon in Jureta Franka s klobukom na glavi ter srebrno kolajno za vratom, prvo jugoslovansko in slovensko z zimskih olimpijskih iger, toda otroške oči so žarele predvsem za Vučka.
Če vem prav, ni bil poceni, a sem domače nahecala in ga dobila, mehkega volkca z dolgim repom in dolgim nosom, ki ga, kot je brati v starem časopisju, v izolski Mehanotehniki niso hoteli sprejeti v proizvodnjo iz tehnoloških razlogov. Roke je dvignila tudi splitska Jugoplastika, naposled so se za uresničitev maskote slovenskega slikarja Jožeta Trobca dogovorili za »kooperacijsko sodelovanje« z Avstrijci in Poljaki.
Res je, bile so olimpijske igre, največji športni dogodek na svetu. A tudi ob teh »naših« olimpijskih igrah, kakor nekateri naslavljajo skorajšnje svetovno prvenstvo v Planici, bi bilo – vsaj med počitnicami, ki so jih prestavili prav zavoljo tega – v bližnji Kranjski Gori in drugih vaseh pričakovati kaj, kar bo povezano s prvenstvom.
Nekaj, kar bo dalo slutiti na dva tisoč tekmovalcev in njihovih spremljevalcev, še približno toliko članov novinarskih ekip, okoli sto tisoč obiskovalcev. Ponudba je že leta, desetletja ista. O planiški čaplji Viti, ki je pogosto zamenjana za štorkljo, ničesar. Šele nastajati je začel Trg zmagovalcev, ki bi ga prišleki od drugod zlahka zamenjali za priložnostni koncertni oder.
A ni bil le vtis obiskovalke, ki je potrdil začudenje iz decembrskih praznikov. Bilo je tudi priznanje gospe, ki živi v teh krajih in ji povezanost s smučanjem ni tuja. Pričakovala je, da bo prvenstvo res velik bum, od blizu ga je doživela na Švedskem in bilo je res nekaj posebnega.
Tudi nekaj dni pred planiškim niti ona nima tega občutka, upa, da bo prišel vsaj s športniki in spremljevalnimi ekipami. Optimistično je spomnila, naj vendarle pridemo spodbujat naše tekmovalce.
