Žoganje sredi noči

Iz rahlega spanca me že nekaj časa vrže pokonci troje travmatičnih sanj, ki zadevajo moje preteklo žitje. Prve niso za javnost, ob drugih se prepoten zbudim, ko si služim kruh na prejšnjem delovnem mestu, ki je sicer istovrstno sedanjemu, le da je bilo odgovornostno, funkcijsko višje.

Tretje more so športne. V prednajstništvu sem nekaj let vsak dan v tednu namenil pingpongu. Pomenil mi je vse, nisem hodil na rojstne dneve sošolk – okej, to je bila morda sreča, ker bi se s katero lahko zapletel za vse življenje –, treninški užitek mi je lahko preprečila zgolj bolezen.

Na največji preizkušnji pa se je zgodilo, kar zdaj sanjam. Dvakrat, prvič kot tragedija, drugič kot – še večja tragedija. Najprej je bila neizmerna smola in kanec umanjkane sreče, drugič pa se je že začela nakazovati lastnost, ki se je v odraslejših letih globoko zadrla vame, pomanjkanje vere vase. Tista točka ali dve premalo, tisti izgubljeni niz preveč, seveda se s športom nikoli ne bi preživljal, pa so me napolnili z grenčino, ki je podnevi počasi splahnela, ponoči očitno še ne.

Se mi je pa sčasoma utrdilo občutje, da je športni uspeh ali pač neuspeh eden od najčustvenejših trenutkov, kar jih človek doživi. Ne vem sicer, kako je, ko pisateljica pritisne zanjo piko romana ali kako je z varuhi fizikalnih formul, okej, tudi pričevanje rojstvu otroka je zunajserijsko.

V nedeljo sem bil na fuzbal tekmi. Mladenič, ki ga poznam, je bil s svojimi pol koraka pred uspehom, ki bi ga osrečil konkretno in manj oprijemljivo. Ne tipkam o finalu lige prvakov, a tako kot ima vsak človek svoj Everest, ima tudi vsak fuzbaler svoj PSG.

Fantinovi ekipi je spodrsnilo. Slavje je bilo na dosegu noge. Po tekmi je bil sesut. Koliko časa ga bo poraz spremljal podnevi, koliko časa bo o njem sanjal?