Kako premagovati osebne stiske, ki jih prinaša epidemija?

Ali je prav, da posamezniki po letu dni priznamo, da nas je ta naporni čas epidemije začel razjedati tudi na osebni ravni?

Čas epidemije je pokazal, da smo ljudje krhki, ranljivi in da ja ranljiv tudi naš svet. Občutek lažne omnipotentnosti, v katero so pred korono številni verjeli, se je razblinil. Parametri »normalnosti« so nenadoma postali drugačni.

Če nas je začel po enem letu ta čas razjedati, potem ni samo prav, ampak je pomembno, da ne rečem nujno, da si to priznamo. To, da ozavestimo stisko, v kateri smo se znašli, je prvi korak na poti spopadanja z zahtevnimi življenjskimi situacijami in njihovim reševanjem. Drugi korak je, da o stiski spregovorimo. Besede namreč zdravijo in opogumljajo. Pogovor z domačimi ali s prijatelji lahko olajša tesnobo in prinese nov uvid. Če pa je stiska zelo velika in pogovor s krogom najbližjih ne pomaga, je potrebno poiskati strokovno pomoč. Stiska namreč zelo redko izzveni sama od sebe.
 

Katere so največje napake oziroma zanke, v katere se lahko človek ujame v času, kot ga živimo zdaj?

Omenil bi tri zanke: apatija, samopomilovanje in nekritičnost. To šibi našo osebno odgovornost, ki pa se ji v situaciji, v kakršni smo se znašli, ne smemo odpovedati.
 

Vaš učitelj Viktor Frank, utemeljitelj logoterapije, pravi, da taki časi zahtevajo notranjo moč in kljubovalnost duha. Kaj to pomeni?

Dunajski psihiater Viktor Frankl je tudi na podlagi lastne izkušnje preživetja v koncentracijskem taborišču med drugo svetovno vojno spoznal, da imamo ljudje v sebi nekaj, kar nam daje notranjo moč, da vztrajamo, vzdržimo in premagamo tudi na videz nemogoče in povsem nesmiselne življenjske situacije. Frankl je to moč prepoznal v človekovi duhovni dimenziji, ki se kaže in uresničuje predvsem v zmožnosti svobodnega in odgovornega odločanja ter v sposobnosti odkrivanja smisla življenja. Smisel je najgloblje motivacijsko sredstvo. Smisel nam daje pogum in moč, da se v težkih situacijah življenja ne zlomimo, ampak da vztrajamo in razvijamo notranjo trdnost, notranjo moč, »kljubovalno moč duha«.



Z drugimi besedami to pomeni, da ljudje kot duhovna bitja na izzive življenja nikoli ne odgovarjamo zgolj nagonsko, instinktivno, ampak imamo zmožnost, da do vsakega dražljaja, ki se nas dotakne, zavzamemo stališče. Zavzeti stališče pomeni narediti »korak nazaj« od dogodka oziroma dražljaja, pogledati z razdalje, kaj se v resnici dogaja, se potruditi videti širšo sliko, razumeti, kako se tesnoben dogodek umešča v lok našega celotnega življenja, in videti, kakšen smisel lahko prepoznam v njem. Med dražljajem in našim odgovorom je namreč prazen prostor, v katerem domujeta naša svoboda in odgovornost. Če rečemo konkretno: korona in vse, kar je z njo povezano, so dejstva, na katera kot posameznik nimam praktično nobenega vpliva. A prav tu se odpira svobodni prostor: od vsakega posebej je odvisno, kako se bo odzval na ta izziv. V resnici vidimo, da se ljudje odzivamo različno, da dajemo različne odgovore. 


 

Torej moramo delati na sebi. Kako?

Predvsem bi rekel, da skrbimo za kakovost vsakdanjega življenje. Da delajmo vse, kar delamo, s pozornostjo, veseljem, ljubeznijo. Bodimo čuječi, znajmo ceniti vse tisto, kar imamo, kar nam je – vsemu navkljub – darovano. Tak odnos do življenja odpira v nas prostor za občutek hvaležnosti. Če čutimo hvaležnost, se zavedamo, da ni nič v življenju samoumevno. Tak odnos do življenja nam pomaga, da se ne ustavljamo pri plehkostih, ampak prepoznavamo lepoto in globino sicer nepopolne vsakdanjosti.

Ohranjajmo ravnovesje. Skrbimo za telo z zdravim ritmom spanja, gibanja in prehrane, skrbimo za svoje duševno zdravje v najširšem pomenu besede. Ohranjajmo socialne stike, tudi s pomočjo sodobnih medijev. Bodimo pozorni na odnose, posebej z dragocenimi ljudmi našega življenja. Prizadevajmo si za lepo, spoštljivo, dobrohotno in dobronamerno komunikacijo. Vzemimo si čas za pogovor, za skupno preživljanje časa. Ne pozabimo na branje, na čas zase. Na meditacijo, na molitev. In ne pozabimo na humor.

Kako torej delati na sebi? Počnimo vse, kar počnemo, na način, da bomo v sebi razvijali veselje do življenja. 
 

Ali vse to velja tudi za starejše?

Seveda, to velja tudi za starejše. Vprašanje smisla namreč ne pozna starosti. Naše življenje se konča z zadnjim dihom. V vseh življenjskih obdobjih nam življenje prinaša na pot izzive. To, da tudi v starosti odgovarjamo nanje, je znamenje duhovne mladosti in dokaz, da so leta res samo številke.