Vsi v zdravstvu potrebujejo znanje o paliativni oskrbi

V Sloveniji, kjer se paliativna oskrba razvija od sre­dine 90. let, na tem področju deluje več nevladnih organizacij, kot so Slovensko društvo Hospic, Ljub­Hospic, Društvo onkoloških bolnikov Slovenije in združenje Spominčica. V večini zdrav­stvenih strok pa si mora še pridobiti svoje mesto, zato je bil tem temam namenjen nedavni 4. sloven­ski kongres paliativne oskrbe.

Osrednje teme letošnjega kongresa, ki je potekal minuli petek in soboto, so bile povezane z vključevanjem paliativne oskrbe v delo različnih medicinskih strok – družinsko medicino, pediatrijo, gastroenterologijo …

Ukvarjali so se z vprašanjema, kako je oziroma bi morala biti paliativna oskrba vključena v dodiplomsko in podiplomsko izobraževanje ter kdaj naj bi jo pri bolniku začeli izvajati. Zaradi epidemije so obravnavali temo paliativne oskrbe v času humanitarnih kriz in skrbi zase pri delu v težkih razmerah, predstavili so tudi nove mobilne paliativne time, ki bodo bolnike obiskovali na domu.

Ravno epidemija je pokazala, kako nujno potrebna je paliativna oskrba, katere namen je zagotoviti čim večjo kakovost življenja v zadnjem življenjskem obdobju. »Paliativna oskrba vzgaja in krepi pozitiven odnos do sočloveka ter je odraz zrelosti in humanosti družbe,« pravijo v Slovenskem združenju za paliativno in hospic oskrbo, ki je kongres pripravilo v sodelovanju z Onkološkim inštitutom Ljubljana, Inštitutom za paliativno medicino in oskrbo, Medicinsko fakulteto Univerze v Mariboru in Državno koordinacijo razvoja paliativne oskrbe.

Na kongresu so izpostavili teme, kako opolnomočiti vse zdravstvene delavce, ki sodelujejo pri oskrbi neozdravljivo bolnih, in kako vključiti paliativno oskrbo v redno delo različnih medicinskih strok. Zdravstveni delavci potrebujejo temeljna znanja s tega področja, ki jih je treba ustrezno dopolnjevati in nadgrajevati. Pomemben korak v tej smeri je prvi priročnik za paliativno oskrbo v Sloveniji, ki je nastal zaradi potreb po tovrstnih učnih vsebinah za mlade zdravnike različnih kliničnih specialnosti v času podiplomskega izo­braževanja. Hkrati predstavlja zelo dobro učno gradivo tako za dodiplomsko raven kot za izo­braževanje drugih profilov v zdravstvu. Vsebina je pripravljena tako, da omogoča povezovanje tega znanja z vsebino kurikulumov drugih medicinskih strok.

»V združenju si želimo, da bi priročnik pripomogel k nadaljnjemu strokovnemu razvoju paliativne oskrbe v Sloveniji,« pravi Maja Ebert Moltara. Foto Ronald Biallas

Dr. Maja Ebert Moltara, predsednica Slovenskega združenja za paliativno in hospic oskrbo, vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu Ljubljana in ena od glavnih ured­nic priročnika, pravi: »Vodilo in zasnova priročnika slonita na tem, da naj se kakovostna paliativna oskrba izvaja z multidisciplinarnim pristopom in s sodelovanjem več poklicnih skupin.

Ob tem mora biti vsaka skupina kompetentna na svojem strokovnem področju in se aktivno povezovati ter dopolnjevati z drugimi. Razvoj paliativne oskrbe (paliativne medicine, paliativne zdrav­stvene nege in drugih podpornih strok) je odvisen od znanja in veščin samih izvajalcev, nekoliko pa tudi od možnosti lokalnega okolja za implementacijo paliativne oskrbe. V združenju si želimo, da bi priročnik pripomogel k nadaljnjemu strokovnemu razvoju paliativne oskrbe v Sloveniji.«

Švicarski zdravnik paliativne oskrbe, dr. Jan Gaertner iz baselskega centra za paliativno oskrbo Hildegard, ki je sodeloval na kongresu, meni, da je paliativna oskrba v Sloveniji na visoki ravni, da pa lahko vključitev tega znanja v vse medicinske stroke pomembno pripomore k izvajanju neprekinjene celostne oskrbe bolnika. Po njegovih besedah je namenjena bolnikom z različnimi boleznimi in je rezultat odločitev družbe in politike.

Jan Gaertner iz baselskega centra za paliativno oskrbo Hildegard meni, da je paliativna oskrba v Sloveniji na visoki ravni. Foto osebni arhiv

»Pomembno je, da se paliativna oskrba uvede zgodaj v poteku bolezni, saj tako ugodno vpliva na kakovost življenja. Vpeljana mora biti na vseh ravneh zdravstvenega sistema in ne sme iskati preprostih rešitev. Vključevati mora tudi psihološke in duhovne vidike oskrbe bolnika ter ustrezno podporo svojcem ob napredovanju bolezni in po smrti.

Bolniki so pogosto presenečeni, ko se posvetimo njihovim simptomom, bolečinam ter trpljenju in jim ne vsiljujemo več nepotrebnih in zanje obremenjujočih preiskav. Kakovost oskrbe se pokaže tudi s spoštovanjem dostojanstva bolnika do samega konca življenja.«

Zaradi vedno daljše življenjske dobre v razvitem svetu in tudi v Sloveniji ter zaradi naraščajočega števila kroničnih bolezni, med katerimi so najpogostejše bolezni srca in ožilja, rak, kronične pljučne bolezni in sladkorna bolezen, je dobro organizirana paliativna oskrba nujno potrebna. »Ocene kažejo, da organizirano paliativno oskrbo koristi kar 60 odstotkov umirajočih, 80 odstotkov bolnikov z napredovalim rakom pa jo potrebuje,« pravijo v Slovenskem združenju paliativne in hospic oskrbe. Posamezne storit­ve paliativne oskrbe pa v povprečju potrebujeta še dva člana bolnikove družine.